Romeo in Julija

Leta 1934 je gledališče Kirov v tedanjem Leningradu naročilo Sergeju Prokofjevu, naj napiše glasbo za balet na temo Romea in Julije. Shakespearova dela so se pogosto izvajala v Sovjetski zvezi, in Prokofjev, ki je Rusijo zapustil leta 1914 in nadaljeval kariero kot skladatelj in virtuozni pianist v zahodni Evropi in Združenih državah Amerike, je v zgodbi oziroma baletu o Romeu in Juliji videl priložnost za obnovitev odnosov z svojo domovino.

Prokofjev je napisal zelo natančno partituro, katere scenarij je natančno sledil zaporedju dogodkov Shakespearove tragedije. Vodstvo baleta Kirov je dvomilo, da je v baletu mogoče prikazati take psihološke nianse, zato je leta 1935 projekt opustilo. Prokofjev se je zato obrnil na moskovski balet gledališča Bolšoj, vendar so že na predstavitvi glasbe, ki jo je skladatelj sam igral na klavir, sklenili, da je ta pretežka in “neplesna”. Na koncu je balet praizvedbo doživel 30. decembra 1938 v Brnu na Češkoslovaškem v koreografiji Iva Vane Psote. Zaradi uspeha prve izvedbe je balet Kirov Romea in Julijo izvedel v Leningradu 11. januarja 1940 v koreografiji Leonida Lavrovskega.
Leta 1962 je John Cranko Romea in Julijo postavil za Stuttgartski balet, koreografija je ansamblu pomagala doseči svetovno slavo. Leta 1965 je svojo vizijo uprizoril koreograf Kenneth MacMillan za Kraljevi balet v Covent Gardnu. Leta 1977 je novo različico ustvaril Rudolf Nurejev. Vidnejše koreografije Romea in Julije so kasneje postavili John Neumeier, Youri Vamos, Angelin Preljocaj, Jean-Christophe Maillot in Krysztof Pastor.

Koreografski koncept Valentine Turcu baleta Romeo in Julija, ki je izjemno dramatičen neoklasični balet, ostaja zvest Shakespearovemu besedilu in ponuja vizijo drzne, čutne in brutalne ere, kjer se je o življenju in smrti odločalo v trenutku.

Koncept uprizoritve ohranja portret večne ljubezni, ki je bila žrtvovana zaradi sovraštva okolja ter neizprosnosti in uničujočih medsebojnih odnosov. Baletni ustvarjalki Valentini Turcu je Prokofjeva glasba idealna sopotnica za uresničitev vizije, v kateri esencialno reducira vseobsegajoče glasbene in dramaturške okraske, morebitne stranpoti ter ostane naravnana na celovitost bistva same zgodbe. Stvaritev črpa iz ikonografskih renesančnih slik in arhitekture, a je hkrati osredotočena na večno aktualnost hrepenenja po ljubezni in neskončnem izvoru vsega. Življenjska lakota po novi izkušnji ljubezni, zlasti prikaz čutnosti, surovosti in strasti skozi estetsko dovršenost ekspresivnega giba v srži dramskega konflikta, si zato kot cilj zastavlja oplemenititi to zgodovinsko umetniško mojstrovino s sodobnim koreografskim izrazom.

Valentina Turcu je izčiščeni koreografiji vdihnila osebno noto. Poglobljeno je izoblikovala značajske poteze mladih ljubimcev Romea in Julije – upornikov kodeksu svojega stanu – njunih močnih čustvih, drznosti in pogumu, strasti, brezmejni odločenosti, da se upreta usodi, ki jima jo vsiljujejo starši. Nasproti zelo intimnim prizorom je postavila dinamične  ansambelske scene, dvoboje pred razjarjeno množico, profil mogočne družine Capuletov, ki jo sam Prokofjev monumentalno izriše v ekspresivnem plesu vitezov (dance of the knights). Posebna pozornost je namenjena vsem dramskim likom, prizorom sabljanja, šarmantni lahkotnosti in srčnosti Mercutia ter grobosti in determiniranosti demoničnega Tybalta ter ne nazadnje tudi smrti obeh likov, ki predstavljata izjemno intenzivni moment predstave. Julijino spoznanje pred neizogibnim usodnim koncem je Valentina Turcu razvila v prizor notranjega potovanja skozi  najgloblje, senčne predele duše, kjer se zrcalijo stiske, dvomi in strahovi, v katerem Julija, odločena za ljubezen in resnico, preda svoje bitje Najvišjemu. Ali kakor je Shakespeare zapisal: “Naprej; poročna postelj čaka name – in smrt, ne Romeo, me v nji objame!”

Sergej Prokofjev: Romeo in Julija, op. 64 (1935/1936, revizija baleta 1940)
Balet v treh dejanjih z epilogom v avtorstvu Sergeja Prokofjeva, Adriana Piotrovskega, Leonida Lavroskega in Sergeja Radlova
Različica Baleta Kirov – Leningrad