Stara dvorana Slovenskega narodnega gledališča Maribor bo v petek, 24. septembra 2021, prizorišče premiere To noč sem jo videl, brezčasne zgodbe o času, ki nekatere spremeni v ljudi, nekatere pa v pošasti. Odrska postavitev romana To noč sem jo videl je eden najambicioznejših umetniških projektov v zgodovini samostojne Slovenije. Nastal bo kot koprodukcija Drame SNG Maribor, dunajskega Burgtheatra (pod vodstvom Martina Kušeja), Jugoslovenskega dramskega pozorišta Beograd in Cankarjevega doma Ljubljana.

Zasedba je prav tako mednarodna, Nataši Matjašec Rošker, Blažu Dolencu, Davorju Hergi, Mateji Pucko, Ireni Varga, Ivici Knezu, Matevžu Bibru, Vladimirju Vlaškaliću, Kristijanu Ostanku, Nejcu Ropretu, Petji Laboviću, Robertu Mračku, Matiji Stipaniču, Mirjani Šajinović, Mojci Simonič, Alfonzu Kodriču, Danetu Raduloviću, Anžetu Krajncu, Matjažu Kaučiču, Žanu Pečeniku se pridružujejo Milan Marić in Nebojša Ljubišić iz beograjskega JDP, Daniel Jesch iz dunajskega Burgtheatra ter legendarna Milena Zupančič, ki bo prvič nastopila z mariborskim dramskim ansamblom.

Koprodukcija ni nastala zaradi naključnih povezav, ampak je logična posledica vsebine romana. Pet pripovedovalcev, ki v romanu govorijo pretresljivo zgodbo Veronike Zarnik, je namreč različne narodnosti. Vsak od njih odstira Veronikino usodo z njegove oziroma njene perspektive – srbski oficir Stevan, Veronikin ljubimec, njena dementna mati, nemški zdravnik, hišna gospodinja Joži ter ostareli partizan Jeranek – odvijejo zamotan klobčič ljubezni, ljubosumja, poguma, pa tudi krutosti, izdaje, vsega človeškega. Roman je kratek, silovit, nepozaben. Je suverena mojstrovina veterana književnosti, ki je izrazito literarno delo z izjemnim uprizoritvenim potencialom.

Čeprav gre za pet prvoosebnih zgodb, so te polne dogodkov, situacij. Ljubezenska zgodba med Veroniko in Stevanom, vihra druge svetovne vojne, Veronikina končna usoda, pa vsi pisani, izjemno izpisani karakterji, ki kličejo po utelešenju odlične mednarodne igralske zasedbe.

Drago Jančar je velikan slovenske, evropske in svetovne literature. Brezčasen, mojstrski pripovedovalec se v svojih romanih, novelah, kratkih zgodbah in dramah dotika globokih ran Slovenije in našega širšega kulturnega prostora, tako imenovane Mitteleurope. Njegove zgodbe segajo v bližnjo ali daljno preteklost (Severni sij; Katarina, pav in jezuit), v današnji kruti kapitalistični moment (Maj, november, kratke zgodbe), v neimenovane prostore nesvobode (Veliki briljantni valček), včasih bivajo v metafori (Drevo brez imena) ali pa, kot se zgodi le največjim, sestavijo vse elemente pripovedi, vse svoje pisateljske značilnosti in pripovedne kvalitete v brezčasno mojstrovino, kot je roman To noč sem jo videl. Jančar je za roman prejel svojega tretjega kresnika in kresnika desetletja, leta 2014 je prejel francosko nagrado za najboljšo tujo knjigo, bil nominiran za francosko nagrado femina, poljsko nagrado angelus ter za rusko nagrado Jasna Poljana. Kritiki so roman ob izidu ocenili za eno najboljših literarnih del o Slovencih v času druge svetovne vojne.

Uprizoritev je režiral Janez Pipan, gledališki režiser, profesor za teorijo gledališke igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, dolgoletni ravnatelj ljubljanske Drame (1994–2008), ki je v svoji štiridesetletni karieri podpisal več kot petdeset uprizoritev, med katerimi so se mnoge zapisale v zgodovino slovenskega gledališča. Z Jančarjem se ne bo srečal prvič, leta 1988 je v MGL režiral uspešnico Klementov padec, skupaj z avtorjem je priredil roman Katarina, pav in jezuit, ki ga je nato postavil v ljubljanski Drami. Za uspešno odrsko postavitev takega romana, kot je To noč sem jo videl, ni dovolj "le" režijska vizija. Potrebne so življenjske izkušnje, širina, načitanost, predvsem pa ljubezen in spoštovanje do vsega, kar je človeško, krhko. Ideologija v tej uprizoritvi nima kaj iskati, ker se tekst povzpne kot čudna pošastna ptica v romanu nad vse politične zdrahe in pogleda na tragedijo mlade ženske skozi politično nezaznamovano prizmo.

Pipanova adaptacija teksta ohranja kronološko razdrobljenost, a se nasloni na dele romana, ki so situacijsko najbolj bogati in zanimivi. Gre za sodobni, poetični realizem, kjer se leta izkušenj zrcalijo v umirjeni, dostojanstveni režijski poetiki, ki odlično sovpada z zadržanim, dodelanim, izpiljenim Jančarjevim slogom.

Po premieri bo uprizoritev na sporedu še 25., 26., 27. septembra ter 8. in 9. oktobra 2021. Sledijo gostovanja pri koproducentih v Beogradu, na Dunaju ter v Ljubljani.