Elektri pristoji črnina

Mourning Becomes Electra

Drama o prekletstvu zgodovine in družine

Elektri pristoji črnina je brezčasna dramska pripoved, ki je spisana kot moderna različica Ajshilove Oresteje – edine ohranjene grške trilogije. Kralja Agamemnona zamenja general Ezra Mannon, njegovo ženo Klitajmnestro Christine, sin Orestej postane Orin in naslovna vloga Elektre pripade starejši Mannovi hčeri Lavinii. Kot antična verzija se tudi O’Neillova Elektra ukvarja z arhetipskimi vzorci družinskih odnosov, ki rezultirajo v posesivnosti, maščevanju, ljubosumju in incestu. Ko iz besedila umaknemo antične bogove, se pred nami oblikuje družina v vsej svoji krutosti, brutalnosti in surovosti, ki je za varovanje primarne družinske celice pripravljena iti do samega konca, v smrt. Prav zaradi tega O’Neillovi odnosi ostajajo časovno nedefinirani in omogočajo reinterpretacijo v kateremkoli kontekstu in času, tudi v našem.

Eugene O’Neill, eden najvidnejših ameriških dramatikov, je v drami Elektri pristoji črnina (1931) spretno spojil klasične dramske motive z dilemami sodobnega življenja. Kot predstavnik ameriškega realizma (navdahnjen od Ibsena, Strindberga in Čehova) je korenito spremenil podobo ameriške dramatike ter močno zaznamoval avtorje, kot sta Tennessee Williams in Arthur Miller.

O’Neill se je že leta 1926 odločil, da bo napisal moderno psihološko dramo, ki bo osnovana na antični grški tragediji. Izbral je Elektro, saj ga je zanimalo, kakšna je usoda Elektre po materini nasilni smrti. O svoji sodobni ameriški trilogiji je zapisal: zgodba se dogaja v Novi Angliji, Mannonovi so najuglednejša družina v mestu – kakor Agamemnonovi. Ameriška državljanska vojna se bliža h koncu in možje se vračajo na svoje domove. General Ezra Mannon in njegov sin Orin se vrneta domov. Christine, ki svojega moža že dolgo ne ljubi več, ljubimka z mladim Adamom Brantom. Lavinia, njena hči, sovraži oba; na mater je bila ljubosumna že prej, ker ji je jemala očetovo ljubezen, zdaj pa je še bolj, ker ji jemlje Branta (ki ga Christine uporablja za masko, češ, da dvori Lavinii). Christine ponoči možu pove resnico o svojem ljubimcu, kar Ezri sproži srčni napad, Christine pa mu namesto zdravila da strup. Lavinia spozna, da je mama kriva za očetovo smrt. Zdaj se med njima začne odkriti boj za Orina, ki ga obe obožujeta. A ko Christine izda svoje načrte z ljubimcem, Orin ubije Adama. Ko Christine to izve, stori samomor in zdaj je na Orinu in Lavinii, da se, kot pravi O’Neill, »pokorita za grehe svojih prednikov«.

Hrvaški dramaturg Dino Pešut in režiserka Maša Pelko sta pripravila adaptacijo O’Neillovega besedila – radikalno sta ga skrajšala, odločila sta se, da se prva tri dejanja zgodijo v eni noči,  in uvedla sta nov dramski lik z imenom Črnina, ki se je razvil iz vrtnarja Setha Beckwitha (v originalu nastopa v funkciji zbora in zunanjega opazovalca).

Maša je v intervjuju z Dinom med drugim povedala: »V originalu beremo o očetu in sinu, ki se kot vojaka vrneta iz vojne v svoj razkošen dom, ob trenutnih dogodkih pa smo našo zgodbo zastavili drugače: tu gledamo očeta, ki je veliki vojni dobičkar in je na tem tudi zgradil svoje ultimativno bogastvo, torej se ne vrača iz boja, ampak iz okolja, kjer je vojno uporabil v svoj prid, in posledice so tako zanj kot za sina in za tiste, h katerim se vrača, drugačne. Te izhodiščne situacije pa je igralsko delo, njihov potop v lastne vloge, odnose drug do drugega in sveta okrog sebe nepredstavljivo nadgradilo.«

Maša Pelko, ki je prvič režirala pod okriljem mariborske Drame, je ob razvijanju idejnega koncepta uprizoritve in vprašanj, ki jih ta odpira, povedala: »Uprizoritev se želi ukvarjati z razpadom družinske celice v svetu, ki sam razpada in se sesuva vase, ter s tesnobo in paniko, ki ju povzroča naša sedanjost, ter z vprašanjem, kako se ti zalezeta v najbolj intimne segmente našega življenja. Je rušenje nečesa tako primarnega, kot je družina, samo rezultat tega, da je svet že porušen? Ali je to možnost, da ga zgradimo na novo? Kako danes, v času detabuizacije seksualnosti, pa hkrati vzhajajoče diktature konservativnosti, še gledati na Elektrin ali Ojdipov kompleks? Kakšno mesto sploh še lahko pripišemo ljubezni? In kje, znotraj sveta, ki ga določajo moški, se znajdejo ženske, ki se začnejo namesto proti šovinizmu boriti druga proti drugi?«

V novem prevodu Irene Duše Draž je Elektri pristoji črnina po več kot pol stoletja ponovno stala na slovenskem odru (v MGL je bila uprizorjena leta 1967). Do zdaj so bile v mariborski Drami uprizorjene drame Anne Christie leta 1940, Strast pod bresti leta 1946, Mesec za nesrečneže leta 1959 in Dolgega dne potovanje v noč leta 1999.