Oper und Ballett

PROGRAM

Uroš Krek: Godalni sekstet na temo Franka Martina

Johannes Brahms: Godalni sekstet št. 2 v G-duru, op. 36

GLASBENIKI

Petra Kovačič in Simon Petek, violina; Nejc Mikolič in Roberto Papi, viola; Sebastian Bertoncelj in Simon Petek, violončelo

O PROGRAMU

V drugi polovici 20. stoletja je na Slovenskem umetnost, predvsem zaradi sodobnejših glasbenih tokov in domislic, ki so se razširili tudi med slovenskimi ustvarjalci, pričela spreminjati svojo estetsko in filozofsko podstat. V tem nemirnem času je Uroš Krek (1922-2008) kljub vsemu vztrajal na področju »estetsko lepega« in v njem videl celo pribežališče humanega. V svoji skladateljski premisi je čutil potrebo po širokem obzorju in hkrati trdnem duhovnem središču, ki mu je bilo tako v življenju, predvsem pa v umetnosti, glavno vodilo. V Krekovem glasbenem opusu so tako vidne vse njegove osebnostne dimenzije: klasična izobrazba, podkrepljena z diplomo iz slavistike in kompozicije, trdna zasidranost v domačih tleh in njeni specifični miselnosti, zavestna opredelitev za vse lepo ter zdravo zaupanje v lastno ustvarjalno potenco. Tej resnobni drži, ki priča o odgovornosti do glasbenega dela, je njegova narava dodajala tudi vedro igrivost  kot eno od plati glasbe, ki jo je sam videl kot samostojno kategorijo estetskega užitka. Še večja redkost je glasbeni jezik, za katerega je kljub očitni ukoreninjenosti v preteklost, zlasti v neoklasicističnem duhu in s primesmi ljudske glasbene duše, tako poudarjena vloga duhovne kreativnosti. V njegovi glasbi je moč zaslediti široko uporabo izjemno razvitega motivičnega dela, v katerem se kaže tudi skladateljeva obrtniška potenca: motive spreminja in dodeluje iz ritmičnega vidika, preko inverzije ter s premeščanjem in celo spreminjanjem posameznih tonov. Mnogo njegovih del je bilo namenjeno ravno godalom, ki jim je bil Krek še posebej naklonjen. Vse te značilnosti in tem bolj kompozicijski principi so vidni v njegovem Godalnem sekstetu na temo Franka Martina, ki je nastal v skladateljevem poznem ustvarjalnem obdobju in v katerem se mešajo različni slogovni vplivi, ki jih je Krek ponotranjil kot lastne.

Očitna svoboda, s katero skladatelj obravnava spreminjajočo se identiteto svojih motivov, kaže smernice za pravilno razumevanje variacijske tehnike, ki je v ospredju pri komponiranju godalnega seksteta, dela, ki je bilo spisano v letu 1990 in posvečeno Züriškemu godalnemu sekstetu. Njegova izbira teme Franka Martina, švicarskega skladatelja 20. stoletja, ni bila naključna. Poleg očitnega poklona švicarskim poustvarjalcem, izbira Martinove teme poudarja afiniteto Krekove glasbene govorice, ki se v prenekaterih dimenzijah sklaplja s poetiko glasbene ustvarjalnosti švicarskega ustvarjalca. Emocionalni naboj dela je prepreden z intenziteto, ki je očitna tako v harmonijah, kot v sami beri ritmičnih konfiguracij. Osnovni motiv, ki se v različnih tempih, karakterjih in podobah, razpreda skozi celotno delo, je osnovan ravno na osrednji temi Koncerta za violončelo Franka Martina in je slišen že v prvih taktih dela. Godalni sekstet na temo Franka Martina je formalno gledano sicer enostavčna kompozicija, ki pa vseeno deli svojo notranjo strukturo na devet različnih delov, ki se med seboj povezujejo in prepletajo. Ker tema in prva medigra tvorita enoten del, delo celo izraža svojevrstno simetrijo. Že poprej omenjeni motiv iz Martinove bere melodičnega gradiva, se pojavi v vseh godalih že na začetku, skladatelj pa ga nato obdeluje in spreminja skozi celotno kompozicijo: v prvi medigri obravnava osrednji glasbeni motiv v imitaciji med zgornjimi in spodnjimi tremi glasovi, v prvi variaciji podleže glasbeni motiv ritmičnim spremembam, druga medigra, ki jo uvede hitri ostinato, s seboj prinese razširjeno različico uvodnega motiva, ki se zapleta in razpleta v vseh šestih glasovih, v tretji variaciji poseže skladatelj po mnogo virtuoznejši obdelavi glasbene materije, ki jo pogojuje predvsem hitrejši tempo in dinamični ritem, v tretji medigri se glasbena tekstura preda ekspresivni sproščenosti, osrednji del medigre pa dodaja na novo izpeljane elemente v kontrapunktu, večinoma počasi premikajočih se linijah v zunanjih glasovih, itd. Nekoliko monotono je opisovati kompozicijske tehnike in postopke, ki jih Krek uporablja v svojem delu, saj je njihov učinek odvisen predvsem od slušnih asociacij, ki pa navadno do poslušalce ne pridejo vedno na enak in najbolj enostaven način. Tisto, kar pa je očitno zbranemu poslušalskemu ušesu, je učinek lahkotnosti dela, ki kljub svoji kompleksni naravi, privre na plano in nadalje razkriva, kot je zapisal N. O’Loughlin, »…kombinacijo motivične ekonomije in ekspresivnosti zvoka, ki daje Krekovi glasbi njen poseben karakter in edinstveno moč.«

Tudi obdobje zgodnje romantike prinaša s seboj svojstvene glasbene povednosti. »Romantični klasicizem«, nemškega skladatelj Johannesa Brahmsa (1833-1897), povzdiguje na sam piedestal lepih umetnosti: zazrt v prihodnost, a močno navezan na zapuščino in tradicijo preteklih obdobji. Kljub svoji bolj konvencionalni, kot zares inovatorski komponistični naravi, pa uvid v njegovo glasbeno umetnost razkriva številne lepote: preplet harmonije in kontrapunkta, ki se usrediščita v barvitosti melodije, vpete v njun tok. Kljub temu, da sta Krek in Brahms ustvarjala vsaj v različnih stoletjih, pa je očitna njuna močna navezava na tradicijo in na drugi strani uporaba lepot kontrapunkta, ki pa ga je nemški skladatelj pripeljal na sam rob genialnosti. Brahms v 19. stoletju velja za edinega pravega naslednika Beethovnove glasbene zapuščine, ki je odlike formalnega klasicističnega glasbenega stavka načrtno ohranjal tudi v času romantičnega subjektivizma. S tem se sicer ni uspel priljubiti vsem občudovalcem Liszta in Wagnerja, ki sta svoja umetniška prizadevanja usmerila veliko bolj v sodobnost, a je kljub vsemu ravno razvoj glasbe 20. stoletja dokazal, da Brahmsa ni mogoče povezovati le s konservativnostjo. Znameniti predstavnik Druge dunajske šole A. Schönberg je namreč svojo slavno dvanajsttonsko tehniko zasnoval ravno na temeljih Brahmsovega izjemno ekonomičnega motivično-tematskega dela. Brahms je večino svojih komornih del spisal na začetku svoje glasbene kariere, tako je Godalni sekstet št. 2 nastal v sredini šestdesetih let 19. stoletja, ko skladatelju ni bilo niti trideset let. V tem času je bil skladatelj romantično povezan – ali vsaj zaljubljen – v sopranistko Aghate von Siebold, kateri je v svojem opusu posvetil številne skladbe. Kljub temu da sta svoje domnevno ljubezensko razmerje zaključila preden je uspel dokončati slavni godalni sekstet, je delo prežeto z grenko-sladkim priokusom, ki bi lahko ustrezal definiciji ljubezenske bolečine. V svojem posvetilu gre Brahms celo tako daleč, da je Aghatino ime vpisano v notnem zapisu druge teme prvega stavka, sicer spisano v »klasični« sonatni formi. Nadalje Godalni sekstet št. 2 v G-duru v mnogih pogledih razkriva skladatelja, ki ni le napredoval v vseh parametrih svoje obrti (vključno z zelo pomembno veščino obvladovanja kontrapunkta) ampak tudi kot osebo, ki je v rosnih tridesetih letih prestopila iz mladostniškega obdobja v zrelost.

V primerjavi z genialnostjo njegovega Godalnega seksteta št. 1 v B-duru, se drugi na prvi pogled kaže v vsej svoji formalni strogosti, čeravno tudi prepleten z lepotami glasbenih domislic, slika prve poteze skladateljeve vdanosti v usodo, ki je zaznamovala predvsem Brahmsova pozna leta ustvarjalnosti. Podrobnejši vpogled v partituro pa le razkriva tudi tisto resnično skladateljsko invencijo, ki smo jo pri Brahmsu vajeni. Viola, ki tiho mrmra na poltonski figuri, uvede osnovno temo, ki se oglasi v prvi violini in jo nekoliko kasneje povzame še violončelo. Stavek se razvija z vsemi vrstami privlačne in na drugi strani ravno tako ljubke elegance, vključno z drugo temo, ki v violini zazveni v vsej svoji plesni naravi. Tako šarm in prikrita lepota sobivata v glasbenem dogajanju, ki je poln kompozicijske subtilnosti in oblikovalske moči. Brahms nadalje, proti pričakovanjem,  iz plesnega Scherza poustvari ozračje molovske intimnosti, ki se odraža v najbolj prefinjenih kontrapunktičnih in ritmičnih finesah. Srednji del imenovan Trio prinaša s seboj še več nepričakovanih kontrastov, saj je njegov duh drzen in madžarski. Toda temeljna moč tega stavka se skriva v mojstrstvu obvladovanja kontrapunkta, ki nenehno in tem bolj nepričakovano bogati samo glasbeno teksturo. V tretjem stavki, Adagiu, je v ospredju predvsem variacijska oblika skladateljevanja, ki kaže na mojstrstvo Brahmsove obrtniške narave, hkrati pa iz nje veje nalezljiva ekspresivnost glasbene poetike. Sama zvočnost godal z Brahmsovimi navdihujočimi umetniškimi premisami razodevajo nemškega skladatelja, bolj kot konservativnega intelektualca, kot vizionarja, ki izžareva poduhovljenost, ki daleč presega njegovo kronološko starost. Ponotranjenemu Adagiu sledi še povnanjeni Finale dela, ki v svoji tehnični zahtevnosti in nenehno gibajoči se in neprekinjeni liniji, ki prehaja med vsemi šestimi inštrumenti, nasprotuje toplini druge teme, ki poboža duha in na nek subtilen način povzema vse, kar ima obdobje glasbene romantike 19. stoletja ponuditi.
Anuša Plesničar

BIOGRAFOKE GLASBENIKOV

Petra Kovačič prihaja iz Tolmina in je violino kot petletna deklica začela igrati v razredu profesorja Jurija Križniča. Po končani glasbeni šoli je šolanje nadaljevala na Srednji glasbeni in baletni šoli Ljubljana v razredu profesorja Jerneja Brenceta. Študij je zaključila na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju v razredu priznane solistke in profesorice Roswithe Randacher. Udeleževala se je državnih in mednarodnih tekmovanj, kjer je dosegala visoke rezultate (dvakratna zmagovalka državnega tekmovanja TEMSIG, zmagovalka mednarodnega tekmovanja Etude i skale Zagreb, nagrajenka mednarodnega tekmovanja Alfredo e Vanda Marcosig … ). V času šolanja na Srednji glasbeni šoli Ljubljana je prejela Škerjančevo nagrado za izjemne dosežke.
Izkušnje je pridobivala v komornem godalnem orkestru Ljubljanski solisti, mladinskem orkestru Gustav Mahler, med leti 2013 in 2015 je bila substitutka v Dunajski državni operi in pri Dunajskih filharmonikih. Kot solistka je koncertirala s Simfoničnim orkestrom Srednje glasbene šole Ljubljana, Komornim godalnim orkestrom Camerata Labacensis, Komornim godalnim orkestrom Ljubljanski solisti in kot komorna glasbenica v različnih sestavih (od leta 2015 je druga violinistka v godalnem kvartetu Goldegg). Je tudi redna gostja mnogih pomembnih glasbenih festivalov v Sloveniji (Festival Ljubljana, Festival Bled, Imago Sloveniae, Ars Haliaeti), Italiji, Avstriji in na Hrvaškem. Udeleževala se je tudi mojstrskih tečajev, kjer se je izpopolnjevala pri priznanih violinskih pedagogih (V. Steude, M. Šetena, P. Götzel, L. Honda Rosenberg, M. Frischenschlager, H. Fister, B. Ziervogel, P. Novšak, V. Meljnikov, T. Lorenz, M. Munih).
Po uspešno opravljeni avdiciji decembra 2015 je Petra Kovačič od februarja 2016 polnopravna članica Dunajske državne opere in ansambla Dunajskih filharmonikov.

Simon Petek je svoje glasbeno izobraževanje začel na glasbeni šoli v Mariboru, kjer je maturiral leta 2011 na Konservatoriju za glasbo in balet. Študij je nadaljeval na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost v Grazu v razredu profesorice Vesne Stankovich, kjer je leta 2018 z odliko diplomiral. Od leta 2010 se je izobraževal na Dunaju pri profesorju Rainerju Küchlu (1. koncertni mojster Dunajskih filharmonikov). Od marca 2016 je član Graških filharmonikov, kjer je za dve sezoni prevzel nadomeščanje vodje skupine. Kot gost pogosto nastopa s številnimi drugimi priznanimi orkestri iz Avstrije.
Simon Petek je dobitnik številnih nagrad na državnih in mednarodnih tekmovanjih. Je zmagovalec tekmovanja Anemos v Rimu, Ars Nova v Trstu in dobitnik nagrad na tekmovanjih Temsig, Nuovi orizzonti v Arezzu, Cita di Filadelfia v Italiji in več prvih nagrad s klavirskim triom Infinitum. Z graškim Mahlerjevim godalnim kvartetom je večkrat nastopil v Linzu (Brucknerhaus) in na Dunaju (Musikverein). Kot solist je v zadnjih letih nastopil z graškimi filharmoniki, orkestrom Pro Musica, Con Fuoco Graz in z ruskim komornim orkestrom Klassika v Slovenski filharmoniji. Dodatno se je izobraževal pri profesorjih Rainerju Honecku, Christianu Altenburgerju, Borisu Kuschnirju, Christosu Polyzoidesu, Igorju Ozimu, Stefanu Milenkoviću, Gerhardu Schulzu in Triu di Parma. Več let je bil član poletne akademije Angelike Prokopp Dunajskih filharmonikov in poletnega seminarja v Trenti, v sklopu katerih je imel priložnost nastopiti v dunajskem Musikvereinu in na Salzburških poletnih igrah.

Nejc Mikolič je diplomiral v Ljubljani pri profesorju Miletu Kosiju, izobraževanje je nadaljeval na Univerzi na Dunaju pri profesorju H. P. Ochsenhofru. Med študijem v Ljubljani je za solistične in komorne dosežke prejel dve Prešernovi nagradi. Bil je član Mladinskega orkestra Gustav Mahler ter solo violist v Orchestre Akademie Ossiach in v orkestru Pur-Pur. Udeležil se je seminarja v Trenti pri dunajskih filharmonikih in bil izbran za solistični in komorni nastop na zaključnem koncertu v znamenitem Musikvereinu na Dunaju. Zaposlen je bil v orkestru Slovenske filharmonije, kot solo violist je redno sodeloval tudi z orkestrom ljubljanske opere, od marca 2017 pa je zaposlen kot solo violist v Orkestru celovške opere.

Roberto Papi se je pričel učiti violino pri osmih letih v Spoletu (Italija). Po končanem srednješolskem izobraževanju na Liceo Classico v Spoletu in študiju na “Civico Istituto Musicale A. Onofri” se je preselil v ZDA, da bi nadaljeval s študijem viole. Po diplomi na univerzi Vanderbilt in magistrskem študiju na univerzi Rice je bil eno sezono član orkestra New World Symphony v Miamiju, nato se je preselil v Belo Horizonte v Braziliji, kjer je osem sezon deloval kot namestnik solo violista v Filharmoničnem orkestru Minas Gerais. Od leta 2020 do 2022 je bil član orkestra Slovenske filharmonije, leta 2021 tudi kot začasni solo violist. Roberto je zdaj solo violist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor.
Kot gost je nastopil z orkestri, kot so: Orquestra Simfonica de Barcelona (gostujoči solo violist), Welsh National Opera (gostujoči namestnik solo violista), Brazilski komorni orkester (solo violist) in Music City Baroque Ensemble v Nashvillu. Kot aktiven komorni glasbenik je Roberto sodeloval s številnimi uglednimi glasbeniki, med njimi z Jamesom Dunhamom, Robertom Díazom, Normanom Fischerjem, Christopherjem Rexom, Jeffreyjem Khanerjem. Z Anthonyjem Flintom je bil ustanovni član ansambla Virtuosi de Minas. Roberto je nastopil na festivalih tako v Evropi kot v ZDA: na Festivalu Spoleto, Festivalom Ljubljana, Amelia Island Chamber Music Festival, Aspen Music Festival in Tanglewood Music Festival.

Sebastian Bertoncelj izhaja iz domžalske glasbene družine, od koder svojo glasbeno ustvarjalnost širi po vsej Evropi. Koncertno se je udejstvoval z orkestri Slovenske Filharmonije, RTV Slovenija, Akademije za glasbo in Festivala Bled ter pri tem sodeloval z dirigenti Urošem Lajovicom, Philippom von Steinaeckerjem, En Shaom, Lorisom Voltolinijem, Simonom Dvoršakom, Zoranom Bičaninom in Nenadom Firštom. Solistični nastopi v okviru ciklov Glasbene mladine ljubljanske, Glasbene mladine Slovenije, Grajskih harmonij, Festivala Velenje, Festivala Lent, Festivala Nei Suoni dei Luoghi, Teatra Bon idr. se dopolnjujejo z intenzivno predanostjo komorni glasbi – omenimo sodelovanje z glasbeniki, kot so Boštjan Lipovšek, Jerica Pavli, Emile Cantor, Mark Gothoni, Emma Steele, Solenne Païdassi, Aylen Pritchin, Thomas Carroll, Christopher Tun Andersen, Lorenzo Cossi, Wonji Kim Ozim ter Luz Leskowitz na festivalih v Sloveniji, Italiji, Avstriji, Nemčiji, Švici, na Češkem in Poljskem.
Sebastian se je poleg dolgoletnega študija pri prof. Milošu Mlejniku na ljubljanskem Konservatoriju in Akademiji za glasbo izpopolnjeval še v Stuttgartu pri Conradinu Brotbeku, Luzernu pri Christianu Poltéri in Solnogradu pri Enricu Bronziju. Poleg številnih prvih nagrad na domačih in mednarodnih tekmovanjih je tudi prejemnik Prešernove nagrade Akademije za glasbo, nagrade Yamahinega glasbenega sklada ter bronaste plakete občine Domžale za dosežke na kulturnem področju.
Pedagoško predanost uresničuje že od leta 2016 – najprej kot mentor v okviru mojstrskih tečajev “Ars longa, vita brevis“ in “ArSensei“, sedaj pa vodi razred mladih violončelistov na Konservatoriju Maribor, Umetniški gimnaziji v Celju in Glasbeni šoli Slovenska Bistrica ter deluje kot asistent na Akademiji za glasbo Univerze v Ljubljani; poleg tega je v študijskem letu 2021/22 poučeval tudi na Univerzi Gustava Mahlerja v Celovcu.

Nikolaj Sajko je diplomiral iz violončela v razredu Cirila Škerjanca na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je končal tudi znanstveni magistrski študij, podiplomsko pa se je v solistični igri izpopolnjeval na Univerzi Antona Brucknerja v Linzu. Je dobitnik Klasinčeve diplome in nagrade Antonia Tarsie, pomembne uvrstitve pa je dosegel tudi na državnih in mednarodnih tekmovanjih mladih glasbenikov v Gorici, Lieznu, Zagrebu in Ljubljani. Bil je član mednarodnega mladinskega orkestra Gustav Mahler in član Svetovnega orkestra glasbene mladine. Od leta 2006 je namestnik soločelista v Simfoničnem orkestru SNG Maribor ter poučuje na Konservatoriju za glasbo in balet v Mariboru. Od leta 2012 programsko vodi cikel komornih koncertov Carpe artem.