Drama

Sandy Lopičić, rojen leta 1973 v Stuttgartu, je vsestranski glasbenogledališki nemško-bosansko-avstrijski multitalent: pianist, skladatelj, ustanovitelj Sandy Lopičić orkestra in benda Sandy Lopičić Superstvar, gledališki režiser, skladatelj filmske glasbe in igralec.

Prvih štirinajst let je živel v nemškem mestu Esslingen am Neckar, kjer se je že kot “mulc” odločil postati glasbenik. Resne glasbene ure klavirja je imel v Sarajevu pri izvrstni profesorici Nedi Stanković. Po začetku vojne v Bosni se je leta 1991 vpisal na graško glasbeno akademijo in študiral klavir pri profesorju Alexandru Satzu.

Kot študent je igral v gledališki kavarni Grazer Theatercafe in si z zaslužkom plačeval šolnino. Pri dvaindvajsetih je začel delati projekte kot skladatelj in glasbeni vodja v graškem Schauspielhausu, kjer je napisal glasbo za uprizoritev Die Menschenfabrik (režija Marc Günther), in za glasbeni projekt Black Rider Toma Waitsa napisal aranžma z divjimi balkanskimi ritmi za 15-članski bend. Iz tega benda je leto pozneje nastal Sandy Lopičić Orkestar (izdali so dva izjemno uspešna albuma Border Confusion in Balkea), ki je do leta 2006 osvajal evropske glasbene odre z avtorsko obdelano balkansko glasbo, od leta 2007 pa Lopičić kot vodja, komponist in pianist ustvarja z 12-članskim bendom Sandy Lopičić Superstvar.

Leta 2000 ga je pri projektu Dejana Dukovskega Pulverfass režiser Dimiter Gotscheff navdušil za režijo in začrtala se je nova dimenzija Lopičićevega ustvarjanja. V graškem Schauspielhausu je leta 2003 režiral svoj prvi gledališki projekt Let na kukavičjim gnezdom, sledili pa so številni v Linzu, Nürnbergu, Skopju, Salzburgu, Münchnu … S projektom Večno mladi se bo predstavil tudi slovenski javnosti, ne le kot glasbenik, ampak tudi kot igralec in gledališki režiser. V intervjuju za gledališki list je o razliki med delom z glasbeniki in igralci povedal: “Mislim, da je delo z igralci veliko bolj vznemirljivo in kreativno kot z glasbeniki. V glasbi imaš sicer na razpolago obsežen besednjak, tj. terminologijo, s katero se da komunicirati in priti zelo hitro in tehnično brezhibno do cilja, medtem ko moreš ali moraš pri igralcih poiskati  nove pristope do glasbe s pomočjo telesa, situacije in raznih podob, ki jih je treba prenesti v glasbo. Igralci večinoma ne poznajo not, zaradi česar so veliko bolj muzikalni in fleksibilni kot večina glasbenikov, ki jih poznam.”