NAJAVA DOGODKA
ZA TAKOJŠNJO OBJAVO
Prvi koncert cikla Carpe artem, sezona 2023/24
Sreda, 4. oktober 2022, ob 19.30 v Kazinski dvorani SNG Maribor
Predkoncertni pogovor ob 19.00
Društvo za komorno glasbo Amadeus pripravlja prvi koncert letošnje sezone cikla Carpe artem.
Na sporedu bosta dva kvinteta za klavir in pihala, Mozartov in Beethovnov. Prvič v Sloveniji bomo prisluhnili Burleski poljskega skladatelja Mikolaja Góreckega, sina znamenitega skladatelja Henrika Góreckega, na sporedu bo tudi redko izvajani pihalni kvintet Uroša Kreka Episodi concertanti. Kot gostja bosta nastopila mednarodno priznana pianistka Minka Popović Ganev, ki deluje v Salzburgu, in solo oboist Orkestra Slovenske filharmonije Sorin Crudu. Ob njiju bodo nastopili flavtistka Dorotea Senica, klarinetist Lovro Turin, hornist Marko Arh in fagotist Radule Vuk Popović.
Ob 19.00 bo v Kazinski dvorani predkoncertni pogovor, ki ga bo vodila Anuša Plesničar.
Program:
Wolfgang Amadeus Mozart: Kvintet za klavir in pihala v Es-duru, K. 452
Mikołaj Górecki: Burleska za flavto, oboo, klarinet, rog, fagot in klavir
Uroš Krek: Episodi concertanti za flavto, oboo, klarinet, rog in fagot
Ludwig van Beethoven: Kvintet za klavir in pihala v Es-duru, op. 16
Glasbeniki:
Minka Popović Ganev, klavir, Sorin Crudu, oboa, Dorotea Senica, flavta, Lovro Turin, klarinet, Marko Arh, rog, Radule Vuk Popović, fagot
Predstavitev sezone Carpe artem 2023/2024
Enajsta koncertna sezona Carpe artem, ki nosi naslov Neposredno in osebno, bo gostila nekaj zelo zvenečih imen iz sveta klasične glasbe, ki bodo posebej za naš cikel pripravili koncertni program s slovenskimi kolegi. Med njimi velja najprej omeniti violinista Valerija Sokolova, ki v letošnji sezoni nastopa kot solist z Gothenburškim simfoničnim orkestrom, s katerim bo izdal tudi CD, bo tudi rezidenčni umetnik pri Filharmoniji Artura Toscaninija. Na zadnjem koncertu sezone se nam bo pridružil pianist Markus Schirmer, umetniški vodja festivala komorne glasbe Arsonore, ki bo letos kot komorni glasbenik nastopil v dunajskem Musikvereinu, kot solist pa z Danskim komornim orkestrom in dirigentom Adamom Fischerjem. Čembalistka Eva Dolinšek in angleški violinist Conor Gricmanis, namestnik vodje Londonskega baročnega orkestra, pripravljata baročni program s slovenskimi glasbeniki, ki se ukvarjajo z igranjem na avtentične baročne instrumente, in sopranistko Nino Dominko. Med nami prvič pozdravljamo tudi uveljavljeno srbsko pianistko Minko Popović Ganev, ki deluje v Salzburgu, solo oboista Slovenske filharmonije Sorina Cruduja, flavtista Marka Zupana, ki je razpet med Berlinom in Splitom, kjer poučuje na tamkajšnji glasbeni akademiji, hrvaško-etiopsko violistko Hiwote Tadesse, solo violistko Zagrebške filharmonije, ponovno pa bosta z nami solo klarinetist Münchenskih filharmonikov László Kuti in njegov münchenski someščan - violončelist Jaka Stadler, član Simfoničnega orkestra Bavarskega radia. Vsakoletno naročilo novega dela smo v letošnji sezoni zaupali skladatelji Dušanu Bavdku, ki je napisal cikel pesmi na poezijo Cirila Zlobca, izvedla jih bo sopranistka Nika Gorič, novo skladbo pa pripravlja tudi študent kompozicije na ljubljanski Akademiji za glasbo Lucio Žganec.
Kot na vseh dozdajšnjih koncertih iščemo repertoar, ki je redko izvajan ali zapostavljen tudi v evropskem ali svetovnem merilu, tukaj naj omenim Burlesko Mikolaja Goreckega, Kvintet za harfo, flavto in godala Heitorja Villa-Lobosa in Godalni sekstet Erwina Schulhoffa, ki pa ga vedno uravnotežimo z zlatim repertoarjem, letos so to kvinteti Mozarta, Beethovna, Mendelssohn in Schumanna ter Brahmsov Sekstet.
Komorna glasba je bila velikokrat opisana kot umetnost dialoga med glasbeniki, kjer vsak instrument govori svoj edinstven jezik. Repertoar je tako obsežen, da če nas resnično zanima glasba, umetnost poslušanja, razumevanja in odzivanja, nam daje njeno poslušanje in poustvarjanje nešteto možnosti za raziskovanje in zadovoljstvo. Upam, da bo letošnja sezona sezona prispevala svoj delček k mozaiku.
O programu 1. koncerta
S slogovnega vidika na Slovenskem prelomnem obdobju druge polovice 20. stoletja je Uroš Krek (1922-2008) kljub vsemu vztrajal na področju »estetsko lepega« in v njem videl celo pribežališče humanega. V svoji skladateljski premisi je čutil potrebo po širokem obzorju in hkrati trdnem duhovnem središču, ki mu je bilo tako v življenju, predvsem pa v umetnosti, glavno vodilo. V Krekovem glasbenem opusu so tako vidne vse njegove osebnostne dimenzije: klasična izobrazba, podkrepljena z diplomo iz slavistike in kompozicije, trdna zasidranost v domačih tleh in njeni specifični miselnosti, zavestna opredelitev za vse lepo ter zdravo zaupanje v lastno ustvarjalno potenco. Tej resnobni drži, ki priča o odgovornosti do glasbenega dela, je njegova narava dodajala tudi vedro igrivost, kot eno od plati glasbe, ki jo je sam videl kot samostojno kategorijo estetskega užitka. Še večja redkost je glasbeni jezik, za katerega je kljub očitni ukoreninjenosti v preteklost, zlasti v neoklasicističnem duhu in s primesmi ljudske glasbene duše, tako poudarjena vloga duhovne kreativnosti. Prav zaradi dinamične slogovne prilagodljivosti zunanjim vplivom, lahko Krekov glasbeni opus razdelimo v štiri različna obdobja. Po obdobju, ko je ljudska glasba že dodobra prežela Krekovo glasbeno tvarino, naj bi bilo v središču poudarjeno ekonomično delo z motivi, njihova obdelava in razvoj. Pri tem pa nikakor ne gre za nenadno spremembo, ampak bolj za premik poudarka, pri čemer vpliv ljudske glasbe nikoli ni bil daleč. To je pripeljalo do zaporedja del, ki uporabljajo motivična sredstva ekonomično, v nekaterih primerih že skoraj obsesivno, zaradi česar človeka preseneti skladateljev občutek za intelektualno osredotočenost. To pa ne pomeni, da je skladateljev čustveni in dramaturški čut izgubljen temveč je zavzel svoje naravno mesto v njegovem glasbenem idiomu. Episodi concertanti za flavto, oboo, klarinet, rog in fagot, enostavčno krajše delo, ki je nastalo v letu 1970, sovpada s pričetkom skladateljevega tretjega ustvarjalnega obdobja in je kljub svoji enostavnosti, že reprezentativni primer novega idejnega sveta v skladateljevem glasbenem opusu.
Tako kot Krek tudi poljski skladatelj Mikołaj Górecki (*1971) v svojem skladateljskem opusu in toliko bolj glasbenem jeziku ostaja zapisan estetsko lepemu. Sin slavnega skladatelja Henryka Mikołaja Góreckega, ki še do danes ostaja (poleg Pendereckega) ključna figura poljske avantgarde, je svojo ustvarjalnost zapisal tradicionalnejšim oblikam. V njegovem obširnem opusu tako lahko zasledimo simfonije, maše, elegije in sonate, ki pa jih poleg bogate melodike, časoma polni tudi modernistična glasbena govorica, s še vedno močno zaznavnimi tonalnimi centri. Kljub očitnim razlikam v slogovni izraznosti, je Mikołaj Górecki uspel podedovati veliko mero očetovega talenta. Burleska za flavto, oboo, klarinet, rog, fagot in klavir, delo spisano v letu 2018, v svojem naslovu nakazuje na nekaj šaljivega ali celo skladbo lahkotnejšega značaja. A že uvodoma lahko slišimo, da temu ni tako - ravno nasprotno: počasni, lirični začetek spominja na zaključek skladbe, ki se postopno razvija dalje, z ostinati v klavirju in prelepimi linijami v fagotu, ki jih prekine izbruh plesnega allegra, polnega dinamičnih ritmov, prepletajočih linij in arpeggiov v pihalih. Skladatelj ostaja (kljub zagotovo močni senci očeta) v svoji umetniški izraznosti pravšnji preplet vsega, kar je použil v času svojega življenja in toliko bolj študija na Poljskem in vsega, kar mu prinaša s seboj življenje in ustvarjanje v ameriškem kulturnem okolju.
Wolfgang Amadeus Mozart (1756-1791), »večni čudežni otrok«, je v obdobju klasicizma zaznamoval glasbeno sredino s svojim bogatim repertoarjem in formo, ki jo je idejno ustoličil že Haydn in jo razvijal dalje ter pripeljal do njenih, skrajnih razsežnosti; tako tehnično, kot vsebinsko. V drugi polovici 18. stoletja, ko je zapustil rodni Salzburg in se s tem odrešil ne samo nadzora škofa Collerada, temveč tudi budnega očetovega očesa, se je odločil svojo srečo poiskati v veliko bolj metropolitanskem Dunaju. Kvintet za klavir in pihala v Es-duru, K. 452 je skladatelj ustvaril v »udobju dunajske svobodomiselnosti«, marca leta 1784. Delo je bilo izvedeno že prihodnjega meseca v Kraljevem gledališču na Dunaju, s samim Mozartom za klavirjem. Po uspešni premieri je skladatelj pisal vtise dogodka svojemu očetu Leopoldu: »Sam menim, da je delo eno najboljših stvaritev, ki sem jih spisal v svojem dotedanjem življenju!« Zagotovo prelep, je Mozartov kvintet edinstven dragulj znotraj njegovega številčnega glasbenega opusa. Ravno spričo nenavadne bere inštrumentov, ki so zastopani v delu, se iz kompozicijskega vidika zdi naloga dovolj zapletena. Rešitve, ki jih je Mozart spretno vnesel v umetnino, se dotikajo predvsem inovativnih rešitev v smeri kombiniranja inštrumentov, ki se medsebojno barvajo, prepletajo in toliko bolj dopolnjujejo. Končni učinek priča o povsem razgibani zvočnosti, ki jo skladatelj doseže s pomočjo uporabe krajših fraz ter motivov in samo še poudarjajo njihovo raznolikost. Nobenemu izmed sodelujočih inštrumentov ni podana izrazito solistična vloga, kljub občasnim virtuoznim vložkom, saj je v delu načrtno ohranjen osnovni značaj komornega muziciranja. Prvi izmed stavkov obsega izrazit počasni uvod, tako značilen za Mozartovo glasbeno tvarino, ki se prelije v veseli allegro. Uvodni takti drugega stavka kvinteta nas popeljejo v svet Don Giovannija in Leporella, ki jim sledi plesni finale v rondoju in (ponovno nenavadno ali ne) izpisano kadenco za vseh pet sodelujočih glasbil v zaključku. Mozart si je pri pisanju pričujočega dela sicer zadal težko nalogo, ki pa jo je ravno zaradi svoje spretne skladateljske potence in toliko bolj lastnega glasbenega genija, uspel speljati sebi v prid in ustvariti nekaj tako edinstveno lepega, da naj bi, po nekaterih dognanjih, tudi sam Beethoven delo prepoznal kot pomembno in spričo tega tudi sam posegel po omenjeni zasedbi v svojem Kvintetu za klavir in pihala v Es-duru, op. 16.
Če Mozart velja za enega izmed najpomembnejših skladateljev glasbene preteklosti, Ludwig van Beethoven (1770-1827) zagotovo velja za enega izmed prelomnih ustvarjalcev, ki so ne samo svojo umetnostjo, temveč toliko bolj mislijo o umetnosti, močno zaznamovali sam potek glasbene zgodovine. Kljub vsemu se je v letu 1797, ko je še ne 27-letnik komponiral Kvintet za klavir in pihala v Es-duru, op. 16, šele podajal na pot svojih kasnejših prelomnih dosežkov. Bolj kot skladatelj je v tistem času slovel kot spreten pianist, zlasti spričo svojih osupljivih in izvirnih improvizacijskih zmožnosti na inštrumentu. Beethovnov kvintet ima (kot že omenjeno) na prvi pogled veliko skupnega s »starejšim« Mozartovim Kvintetom za klavir in pihala, K452: podobno formalno zasnovo, identično osnovno tonaliteto in zalogo izbranih inštrumentov. Tu se podobnost tudi konča. Na nek svojstven način je delo pravzaprav miniaturni klavirski koncert v enem, kjer do izraza pride predvsem virtuozna izraznost klavirja in njegovih specifik. Prvi stavek dela, ki je spisan v sonatni formi, je v celoti opremljen s kontrastnimi temami, izpeljavo in zaključkom, ki vodi v kodo. Skladatelj je v svojih namerah drzen, ambiciozen in vedno radodaren s svojimi glasbenimi zamislimi. Formalna zasnova vseh treh stavkov je oblikovana izjemno premišljeno in tako, da artikulira vsako novo glasbeno misel z vedno inovativnimi skladateljskimi domislicami, svežo inštrumentacijo in njihovimi nenehnimi variacijami. Drugi stavek dela se kaže v svoji graciozni in lirični maniri, ki še tako zapletenega poslušalca prevzame s svojo prelepo glasbeno govorico in se v finalu dela prevesi iz svojstvenega liricizma v nekaj izrazito bolj dramatičnega, saj zaradi vseh kontrastnih epizod, dinamičnega tempa dela in celo občasne razuzdanosti, postane v svoji substanci popolnoma iskriv. Beethoven je s svojim enovitim in edinstveno povednim glasbenim opusom čisto inštrumentalno glasbo postavil enakovredno ob bok drugih glasbenih umetnosti. Pred tem je bilo moč zaznati v sami miselnosti, da glasba sama ne uspe dosegati enake pripovedne moči, kot morda jezik, skladatelj pa je dokazal, da je absolutna glasba zagotovo vredna več, kot le zvočna kulisa, saj je za njeno resnično umevanje potrebna poleg emocionalnega, predvsem zmožnost analitičnega mišljenja.
O GLASBENIKIH
Minka Popović Ganev, klavir
je dobitnica številnih nagrad na tekmovanjih, med drugimi “Villa de Capdepera”, UNESCO Athens, EPTA Beograd, “F.Chopin” v Rimu, “Jeunesses Musicales” Bukarešta. Leta 2011 je bila izbrana, da na Festivalu “Mozart-Woche” predstavlja univerzo Mozarteum. Istega leta je debitirala v Kammermusiksaal v Berlinski filharmoniji s programom posvečenem F. Lisztu. Je članica Tria Susak in ena od idejnih vodij Mednarodnega glasbenega festivala na Susku.
Sorin Crudu, oboa
je od leta 2019 prvi oboist Orkestra Slovenske filharmonije. Je prejemnik številnih nagrad na mednarodnih tekmovanjih, kot so druga nagrada na tekmovanju Città di Chieri, Ferlendisova nagrada in druga nagrada na Mednarodnem tekmovanju G. Dima v Cluju. Kot prvi oboist je igral v Deželnem orkestru Renske filharmonije iz Koblenza, orkestru milanskega gledališča La Scala, orkestru Angleške nacionalne opere in Simfoničnem orkestru Stavanger na Norveškem.
Dorotea Senica, flavta
je prejemnica številnih nagrad na mednarodnih tekmovanjih, med drugim je bila finalistka tekmovanja Evrovizijskih mladih glasbenikov. Kot solistka je nastopila z godalnim orkestrom Konservatorija za glasbo in balet Maribor, z godalnim orkestrom Slovenske Filharmonije, s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, z madžarskim orkestrom Mendelssohn Chamber Orchestra, z godalnim orkestrom Amadeo in s simfoničnim orkestrom SNG Maribor.
Trenutno poučuje flavto na Konservatoriju za glasbo in balet Maribor
Lovro Turin, klarinet
je z odliko diplomiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Slavka Goričarja. V letu 2011 se je predstavil kot solist s Simfoničnim orkestrom SNG Maribor in za svoje glasbene dosežke prejel tudi študentsko Prešernovo nagrado. Redno sodeluje v različnih komornih sestavih in orkestrih. Od leta 2010 poučuje na Zasebni glasbeni šoli Maestro, od leta 2019 pa je zaposlen kot solo klarinetist v simfoničnem orkestru SNG Maribor.
Radule Vuk Popović, fagot
je študij fagota zaključil pri profesorju Gerhardu Rapschu na Fakulteti za umetnosti v Berlinu, podiplomsko pa je študiral v Freiburgu. Že v času študija je sodeloval z orkestri Deutsche Oper, Sinfonietta Basel, RIAS - simfonični orkester mladih. Od leta 2016 je član Simfoničnega orkestra SNG Maribor.
Marko Arh, rog
je zaposlen kot prvi hornist Orkestra ljubljanske opere. Kot solist je leta 2018 nastopil z orkestrom Slovenske Filharmonije. Aktiven je tudi v komornih sestavih in kot član redno nastopa s trobilnim kvintetom Neobrass in pihalnim kvintetom Spectrum.
Več informacij:
www.carpeartem.eu
Nikolaj Sajko: niko@carpeartem.eu, 041 866 171
