Amadeus

Glasbena psevdobiografska komična drama o enem najslavnejših skladateljev vseh časov

Peter Shaffer (1926–2016), s številnimi prestižnimi nagradami ovenčan angleški dramatik, scenarist in romanopisec, se je v svoji najbolj znani drami Amadeus izkazal kot mojster karakterizacij oseb, odličnih dialogov in sijajnih dramskih situacij, v katerih povzema zgodovinske okoliščine in natančno izrisuje psihološke profile protagonistov. Drama je napisana v stilu retrospektivne dramaturgije in kot taka omogoča širokopotezno epsko režijo ter mnogo priložnosti za izvrstne igralske stvaritve. Amadeus je bil krstno izveden leta 1979, svetovno slavo pa je drama dosegla po zaslugi istoimenskega Formanovega filma iz leta 1984. Amadeus temelji na izmišljeni pripovedi (mitu) o življenju in medsebojnem rivalstvu skladateljev Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756–1791) in Antonia Salierija (1750–1825). Shaffer je dobil navdih zanj v kratki igri Aleksandra Puškina Mozart in Salieri iz leta 1830, ki jo je leta 1897 uporabil skladatelj Nikolaj Rimski Korsakov kot libreto za istoimensko opero. Dokumentarna zgodovinska dejstva kažejo seveda drugačno naravo odnosa med skladateljema, toda zgodba oziroma govorice o »sumljivih« okoliščinah Mozartove smrti (bil naj bi zastrupljen), predvsem pa o Mozartovi božanski glasbeni nadarjenosti so v času romantike, ki je oboževala pojem genija, postale mit (danes bi rekli teorija zarote) in kot takšne idealno gradivo za Shafferjevo dramsko obdelavo.

V dramo nas uvede pripovedovalec, utrujeni starec Salieri, in nas potem ves čas prek svojih spominov na Mozarta vodi skoznjo. Salieri je v svojem nagovarjanju občinstva pretresljivo iskren, s čimer avtor razkriva njegovo osebno stisko, pravzaprav tragičnost. Odnos do Mozarta tako ni enostranski (Mozart ni prikazan samo kot njegova žrtev). Paralelno poteka samostojna zgodba težavnega vsakdanjega življenja Mozarta in njegove žene Konstance. Prizori se med seboj filmsko prelivajo in dramaturško povezujejo ter nadgrajujejo s prikazi splošnih zgodovinskih okoliščin takratnega časa. V dramo so neposredno vključena nekatera velika Mozartova dela: Beg iz Seraja, Figarova svatba, Don Giovanni, Čarobna piščal in Rekviem. Salieri dela končni obračun s svojim življenjem in z Bogom, ki mu neizmerno zameri, da je Mozartu kot osebnostno ničvrednemu človeku podaril takšen glasbeni genij, njemu kot krepostnemu človeku pa ne oziroma še več, dal mu je sposobnost, da genialnost Mozartove glasbe razume, ne more pa je ustvarjati. V svojih mladih letih je Mozartovo glasbo oboževal, zato si ga je zelo želel osebno spoznati. Toda ko se to zgodi, je nad Mozartovo pojavo popolnoma zgrožen. Salieri se z Mozartom in njegovo ženo osebno spoprijatelji, da bi lahko vplival na potek Mozartove kariere na dunajskem dvoru, kjer mu nikakor ni všeč, da je Mozarta vzel v zaščito cesar Jožef II. in mu s tem omogočil umetniški razcvet. Sledijo različne intrige, do končne, ko Salieri ponoči kot mračna senca obiskuje umirajočega Mozarta, ki sklada Rekviem.

Dramo je zrežiral umetniški direktor mariborske Drame Aleksandar Popovski, katerega režije odlikujeta filmska slikovitost upodabljanja dramskih situacij in poglobljena karakterizacija dramskih oseb.