Drama

Eden najbolj kontroverznih hrvaških gledaliških režiserjev, Oliver Frljić (1976, Travnik), ki s svojimi uprizoritvami ostro zarezuje v sodobno politično realnost, je stopil na pot gledališkega ustvarjanja sredi devetdesetih, ko je ustanovil amatersko gledališko skupino Le Cheval, s katero je nastopal na mnogih festivalih ljubiteljskega gledališča. Režiser, čigar uprizoritve so zaradi drzne vsebine pogosto razburkale gledališko javnost, je leta 2002 diplomiral iz filozofije in religiologije na Filozofski fakulteti Družbe Jezusove v Zagrebu, nato pa je zaključil še študij gledališke režije na zagrebški Akademiji dramske umetnosti. V profesionalnih gledališčih je režiral že v času študija, njegove uprizoritve pa so zaradi svoje pomenske večdimenzionalnosti zaživele na odrih mnogih gledaliških festivalov doma in po svetu, zlasti v Gießnu, Salzburgu, Dunaju, Berlinu, Hamburgu, Düsseldorfu, Zürichu, Omsku, Metzu, Budimpešti itd., kjer so nemalokrat prejele tudi številne prestižne nagrade.

Čeprav se je Frljić v gledališkem prostoru uveljavil predvsem z uprizoritvami, ki provokativno pretresajo družbeno stvarnost, je v začetku svoje kariere ustvaril tudi nekaj predstav za otroke in mladino. Med njimi vsekakor izstopa uprizoritev Dvojčici, nastala po romanu nemškega mladinskega pisatelja Ericha Kästnerja, ki jo je leta 2007 postavil na oder Otroškega gledališča Dubrava. Hrvaška gledališka kritika je v njej zaznala uravnoteženo mero absurdnosti, smeha in optimizma ter jo označila za najboljšo otroško uprizoritev v sezoni. Frljić je za uprizoritev Dvojčic prejel tri nagrade za režijo in pa srebrni lovorov venec na mednarodnem gledališkem festivalu MESS Sarajevo v kategoriji otroškega programa.

Leto dni kasneje je v Reki ustvaril kultno predstavo Turbo-Folk, ki govori o fenomenu narodne glasbe in vseh njenih stranskih učinkih, preko česar na mračen in katarzičen način prečiščuje ostanke dediščine nekdanje Jugoslavije. Uprizoritev je požela velik uspeh na številnih festivalih in tako postala ena izmed največkrat nagrajenih predstav v zgodovini HNK Ivana pl. Zajca, s čimer je tudi ključno prispevala k mednarodni razpoznavnosti Oliverja Frljića.

Na slovenska gledališka tla je Frljić prvič stopil z avtorskim projektom Preklet naj bo izdajalec svoje domovine! (SMG, 2010), v katerem se skozi fragmente zgodbe o razpadu Jugoslavije radikalno loteva preizpraševanja meja umetniške svobode ter ljubezni in sovraštva do gledališča. Predstava je dobila dve Borštnikovi nagradi na Festivalu Borštnikovo srečanje v Mariboru in postala slovenski rekorder po številu mednarodnih gostovanj, saj je doživela 56 izvedb v dvajsetih državah na štirih kontinentih (v Franciji, Rusiji, Braziliji, Italiji, Belgiji, Romuniji, Grčiji, Kanadi itd.) in bila pogosto tudi nagrajena.

V avtorskem projektu 25.671 (PG Kranj, 2013) se posveča “izbrisanim”, osebam, ki jih je Slovenija leta 1992 izbrisala iz Registra stalnega prebivalstva. Za slovenski gledališki prostor je nedvomno prelomna tudi Frljićeva uprizoritev Božič pri Ivanovih (SNG Drama Ljubljana, 2013) ruskega absurdnega dramatika Aleksandra Ivanoviča Vvedenskega, ki obravnava teme smrti, vere in časa, vsekakor pa kritično pristopa tudi do sodobnega praznovanja božiča. Frljićeva surrealistična odslikava današnjega sveta v lucidni, a obenem ludistični maniri preigrava plasti izginjajoče družinske idile, ki je zaradi potrošniške prezasičenosti izgubila stik z domačnostjo in toplino ter padla v mračno brezno groze in strahu.

V zadnjih letih je Frljič na slovenskih gledaliških tleh postavil dve večji mednarodni koprodukciji: Kompleks Ristić (SMG, 2015), projekt, posvečen opusu Ljubiše Ristića ter Naše nasilje in vaše nasilje (SMG, 2016), uprizoritev, ki z ostrim gledališko-kritiškim očesom obravnava begunsko krizo v Evropi. “Frljić v gledališču misli tako aktualno politiko (in to včasih presenetljivo poznavalsko) kot globalno družbeno ureditev, in misli jo na način upora, celo revolucije (tako spominov nanjo kot dejanske ali šele možne); poglavitni vir pa najde v lastnem odzivnem aparatu, v svojem režijskem telesu, ki ga neusmiljeno preiskuje, vivisecira, izpostavlja – in v povračilo terja tudi ustrezen odziv tako sodelavcev, zlasti igralcev kot gledalcev,” je o hrvaškem režiserju zapisal Blaž Lukan v kritiki uprizoritve Božič pri Ivanovih. Frljićeva gledališka poetika, ki v enaki meri nagovarja gledalčevo čutno senzibilnost kot prebuja kritičnost njegovega uma, tako mesto posameznika znotraj družbene strukture. Oliver Frljić se je občinstvu mariborske Drame prvič predstavil z uprizoritvijo Medeja antičnega tragiškega pesnika Evripida, skozi katero preizprašuje družbeno vlogo in pomen ženske emancipacije.