Opera Balet

Marin Turcu vrhunski umetnik, edinstveni plesalec, odličen baletni pedagog in vneti glasnik romunske folklore, se je rodil v romunski vasi v Kekišu blizu Cluja. Tam je odraščal v objemu bogate folklorne tradicije, katero ohranja in prenaša na mlajše generacije še danes.

Že kot otrok je Marin kazal izjemno nadarjenost. Odkrila ga je tedaj prva harfistka opere v Cluju, in njegovi materi svetovala, naj ga vpiše v baletno šolo. Tu je Marin začel s napornim, devet let trajajočim učenjem in brušenjem zahtevnih baletnih korakov. Zaradi prave vojaške discipline, so bili naporom kos le redki učenci in šolanje je uspešno zaključil le vsak deseti. Marin leta 1965. Nemudoma je dobil zaposlitev v baletnem ansamblu v Cluju. Polnih sedem let je bil vodilni plesalec.

Leto 1972, ko se je na Festivalu v ljubljanskih Križankah Romunski državni balet predstavil z baletoma Coppelia Lea Delibesa in Čudežnim Mandarinom Bele Bartoka, je bilo za Marina prelomno. Nadarjenega plesalca so opazili predstavniki HNK iz Zagreba. Prejel je ponudbo, jo takoj sprejel, se še isto leto poročil z zagrebško primabalerino Majo Srbljenović in v Zagrebu ostal polnih 15 let. Kmalu je postal izjemno cenjen baletni plesalec, publika ga je naravnost oboževala. Postavil je nove standarde klasičnega baleta in oblikoval nepozabne vloge, med njimi legendarnega Rotbarta v Labodjem jezeru, Basilia v Don Kihotu,  Vraga v Vragu na vasi, Tibalta v Romeo in Juliji, Prince v Pepelki, Hrestaču in v Labodjem jezeru, Franza v Coppeliji, Otella v Otellu, Athosa v Treh mušketirjih, Gireja v Bahčisarajski fontani in Turški begi v Ohridski legendi.

Bil je izjemen partner. Z mnogimi velikimi balerinami je obojestransko zaznamoval bodisi svoj, bodisi njihov umetniški razvoj.  Plesal je z Zsuzso Kun, Magdaleno Popa, Lindo Papwort, Ivanko Lukateli, Vesno Butorac, Almiro Osmanovič, Ireno Pasarič, Minko Kamberovič in seveda predvsem svojo življenjsko sopotnico, Majo Srbljenović. Na kariero Marina Turcuja so vplivali številni koreografi, s pomočjo katerih je, poleg plesnega, razvil tudi svoj, tako prepoznaven interpretacijski in igralski talent. Sodeloval je z Olegom Danovskim, z Milkom Šparemblekom, s Flemingom Flintom, z Oskarjem Harmošem, s Pio in Pinom Mlakarjem, Ikom Otrinom,  Wazlawom Orlykowskim in mnogimi drugimi. Gostoval na številnih odrih in festvalih bivše Jugoslavije: v Beogradu, Splitu, Dubrovniku, Sarajevu, Mariboru, Osjeku, Ljubjani, pa v tujini v Bolgariji, Italiji, Franciji, Avstriji, Nemčiji in ZDA.

Za svoje izjemne kraecije je leta 1980 prejel prvo nagrado kritike in občinstva na Osjeških Annalih, leta 1983 Zlato plaketo za vlogo Basilia na Baletnem bienalu v Ljubljani in leta 1985, prav tako v Ljubljani še eno Zlato plaketo, tokrat za vlogo Tibalta v baletu Romeo in Julija.

Leta 1987, po 15. letih baletnega delovanja v Zagrebu, je Marina ustvarjalna pot ponesla v Slovensko narodno gledališče Maribor,  kjer sta skupaj s soprogo Majo Srbljenović  odprla novo življenjsko poglavje, in mariborsko občinstvo obogatila s številnimi novimi, nepozabnimi trenutki. V Mariboru se je Marin Turcu ponovno posvetil pedagoškemu delu. Z ljubeznijo, izjemno predanostjo in bogastvom v preteklosti zbranih odrskih izkušenj, sta skupaj z Majo v okviru mariborskega gledališča ustanovila Plesni studio. Ta je vrhunec doživel s premiero baleta Ples kadetov leta 1994. Predstava je postala dragulj železnega reprtoarja mariborskega baleta, gostovala je v Zagrebu in Luxemburgu ter doživela več kot 80 ponovitev.

Majino slovo leta 1995 je za trenutek zatemnilo Marinovo ustvarjalno delo. A mali deček z vasi, zasvojen s plesnim navdihom iz mladih dni, je v njem živel naprej. Misel na mladost in korenine sta botrovala baletni stvaritvi Transilvanija, ki navduševal gledalce v razprodanih dvoranah mariborskega gledališča.

Marin Turcu je poseben, svojevrsten in večplasten umetnik, zaradi česar ga je v slovenski baletni umetnosti zgolj po standardnih plesnih kriterijih težko razvrstiti na natančno določeno mesto.  Vedno je sledil instinktu in svojemu izrazitemu nosu, in tako dosegel vrhunec. Za izjemno umetniško pot mu je Društvo baletnih umetnikov Slovenije podelilo nagrado Lydie Wisiakove za življenjsko delo.