Rdeča kapuca

To ni zgodba o Rdeči kapici, čeprav ima deklica, ki jo kličejo Rdečka, (še vedno) zelo rada pravljice. Njena Mama in Oče sta prepričana, da bi v svojih zgodnjih najstniških letih že morala vedeti, da »svet ni tak kot v pravljicah«. Rdečka odrašča ob svojem malce starejšem prijatelju Luki in tako nekega dne v norčavi igrivosti pritečeta na prazno metro postajo. V zavetju temnega podzemlja Rdečka poskuša Luko, ki je že globoko potopljen v svet videoigric, pridobiti za najljubšo igro iz njunega otroštva (po tihem pa s tem tudi preverja, če mu je še vedno všeč). A med prijatelja se vrine razpoka. Luko popolnoma očara prihod frajerske »volčje« druščine. Medtem ko skozi fantovsko klapo zatopljeno zre v željeno prihodnost, postane slep za svet okrog sebe, Rdečka pa ob Babičinem nenadnem padcu na podzemni postaji začuti, da je v zraku obviselo nekaj čudnega. Sluti namreč, da Luka odhaja po svoje, a temu noče povsem verjeti. Svoj »piskrček« v nastalem podzemnem kaosu neopazno pristavi prodorna opazovalka, zbrana poslušalka in neustavljiva zapeljivka Foxy, ki Luko prebere kot odprto knjigo. Rdečka z metro postaje odide v skrbeh – zaradi Babice, ki si je zlomila roko, in zaradi Lukovega nenavadnega obnašanja, ki se v nadaljevanju samo še stopnjuje. Ne sme se ga več dotakniti in tudi zabavati se ne moreta več. Rdečka seveda ne ve, da Luka v glavi premleva načrt, kako bo ponoči z volčjim tropom »pokukal« v muzej, kjer hranijo izjemno dragocene lovske puške. Med vlomom v muzej Luka pred novimi kolegi zataji prijateljstvo z Rdečko. Še več, pred njimi se celo postavlja s tem, da mu gre Rdečka nepopisno na živce, ker ga nenehno zasleduje. Rdečka, ki skrita v muzeju sliši prijateljevo izdajo, se razočarana odpravi k Babici, ki živi v odmaknjeni koči sredi gozda. A še preden bi lahko po znani poti prispela na cilj, sreča Foxy, ki ji ponudi točno tisto, kar v tem trenutku potrebuje – nevsiljiv pogovor, smeh, razumevajočo podporo in … Zaradi službenega klica Foxy njuno srečanje nemudoma zaključi – in spet nekaj čudnega obvisi v zraku.

Ko želi nadaljevati pot k Babici, ji načrte prekriža volčji trop, prav tisti, ki je z Lukovo pomočjo vdrl v muzej. Rdečka zaprepadena spozna, da so bili mulci pri njeni Babici, kjer so nakradli cel kup oblačil, ki jih zdaj kot manekeni razkazujejo sredi gozda, Luka pa je postal njihova lutka. Hoče se jim zoperstaviti, a ugotovi, da se je tudi sama ujela v past, saj se ne more premakniti niti za milimeter. Zaveda se, da bo morala »čarati«, da bo premagala to zlohotno moč, s katero zdaj oba držijo v krempljih. A kako naj to stori?

Rdeča kapuca je avtorsko besedilo dramaturginje Maje Borin, ki je napisala in za oder priredila številna dela za otroke in mladino. Zgodba zajema iz velikega bazena motivov, ki jih najdemo v Rdeči kapici (pravljici, ki je skozi stoletja doživela številne preobrazbe), a hkrati poustvarja zgodbo za novo resničnost, v kateri odraščajoča Rdečka z najboljšim prijateljem Luko išče pot skozi prepoln labirint želja, potreb, poti in pasti. Njuna zgodba se dogaja v volčjih nočeh – najdaljših in najtemnejših nočeh v letu, ko poskušajo skrivnostna bitja na glavo obrniti človeška življenja, tako da na različne načine razkrivajo temne kotičke v nas samih. Volk, ki v številnih pravljicah pooseblja zlo, krutost, požrešnost in neusmiljenost, je v primerjavi z razsežnostjo človeške zlobe pravi amater. Novo zlo je zato v Rdeči kapuci inteligentno pretkano in nadgrajeno z na videz sočutnim in razumevajočim pristopom, prilagojenim vsakemu posamezniku. Vstopa skozi posameznikovo najšibkejšo točko in jo nato izrabi. Vsi, ki hrepenijo po bližnjici do cilja ali hipni izpolnitvi želja, bodo prej ali slej podlegli skušnjavcu. Zlo je mamljivo kot dobra reklama ali popolna podoba z Instagrama. Zlo je sestavni del človeške narave.

Rdečka, ki odrašča v sodobnem svetu, se sooča s popolnoma drugačnimi preizkušnjami kot njena predhodnica; preizprašuje moč prijateljstva in družinskih vezi med generacijami, pada v pasti vrhunskih manipulatorjev, sooča se s povzpetniškim volčjim krdelom, a na svoji poti Rdečka tudi navdihuje, predvsem s svojo iznajdljivostjo, pogumom in upornostjo, sledeč Babičini rdeči niti išče varno sled iz začaranega in včasih nerazumljivega labirinta odraščanja. Rdečka se iz »gozda spoznanja« vrne kot Rdeča kapuca – mlada junakinja, obogatena z življenjsko izkušnjo sveta, v katerega vstopa.

Saša Broz, hrvaška dramska, operna in televizijska režiserka s številnimi vrhunskimi uprizoritvami za otroke in mladino, se z Rdečo kapuco prvič predstavlja v mariborski Drami. Pravi, da se zgodba Maje Borin približuje napetemu trilerju, v katerem ne bo manjkalo duhovitih trenutkov, večplastnih polnokrvnih likov in nepričakovanih preobratov. Izjemno likovno domišljena scenografija in kostumografija se bosta povezali z avtorsko glasbo songov, vse skupaj pa bo odrska postavitev povezala v celoto nekega sveta, kjer se denar in moč trudita zasenčiti srce, prijateljstvo in resnico. V svetlobi, ki vodi iz temnega gozda, pa bo dovolj prostora tudi za oproščanje. In za nove začetke.