Simfonični orkester / Repertoar / 3. koncert Carpe artem: Sinergija strun

3. koncert Carpe artem: Sinergija strun

PROGRAM

Luigi Boccherini: Kvintet št. 4 za kitaro in godalni kvartet v D-duru, G 484

Marijan Lipovšek: Tri male fantazije za violino in kitaro

Radamés Gnattali: Sonata za violončelo in kitaro

Mario Castelnuovo-Tedesco: Ekloga za flavto, angleški rog in kitaro, op. 206

Joseph Haydn: Kvartet za kitaro, violino, violo in violončelo v E-duru, op. 2, št. 2


GLASBENIKI
Aljaž Cvirn, kitara, Oksana Pečeny, violina, Maja Peternel, violina, Peter Njegovan, viola, Ema Krečič, violončelo, Alenka Goršič Ernst, flavta in Nina Smrekar, angleški rog

Koncertni spored prinaša raznolike komorne zasedbe od dua do kvinteta, njihovo rdečo nit pa predstavlja kitara. Zgodovinsko je klasična kitara tesno povezana s Španijo. V nasprotju s splošnim prepričanjem zgodnja prednica kitare ni italijanska lutnja, pač pa njena španska različica vihuela; prvo verzijo sodobne klasične kitare pa je v 19. stoletju izdelal španski kitarist in izdelovalec glasbil Antonio de Torres Jurado. V kolektivni zavesti zahodnega sveta sta tako zvok kot podobo kitare vselej polna aluzij na Španijo in tudi v klasični glasbi kitara pogosto nastopa kot nosilka kulturnih referenc. To brez dvoma drži za Boccherinijeve kitarske kvintete. Luigi Boccherini (1743–1805) je ustvaril dvanajst kvintetov za kitaro in godalni kvartet (ohranjenih je osem), pri čemer pa so prav vsi stavki v resnici transkripcije njegovih zgodnejših del, večinoma godalnih in klavirskih kvintetov. Dodajanje kitare v obstoječa dela je skladateljev hommage Španiji, ki je pomemben del življenja predstavljala njegovo domovino. Slogovno se njegova dela, med katerimi dominirajo komorne skladbe za godala, umeščajo v obdobje zgodnjega klasicizma z elementi rokokoja in galantnega sloga. Kot nekoliko mlajši sodobnik je Boccherini sicer privzel nekatere oblikovne modele Haydnove glasbe, a je bil hkrati stilno izrazito individualen. V nasprotju s Haydnom, ki je glasbeni tok gradil s sopostavljanjem kontrastnega tematskega materiala in njegovo obdelavo — kasneje bo to postalo temelj nemške glasbene tradicije — Boccherinijevo glasbo odlikujeta bogata melodična invencija in spretno obvladovanje inštrumentalnih tekstur. Njegovo glasbeno ustvarjanje je bistveno zaznamovala tudi izkušnja muziciranja; bil je namreč odličen violončelist in aktiven komorni glasbenik. Poleg tega, da je violončelo povzdignil iz spremljevalnega inštrumenta v solističnega, je veliko pozornost namenjal skupni igri godal. S subtilnimi spremembami dinamike je iskal skupno ekspresijo glasbenikov in jo nadgrajeval z uporabo tehnik kot so tremolo, sul ponticello in arpeggio. S kitaro Boccherini v glasbo vnaša iberski temperament, pri čemer izkorišča tako ekspresivno gibkost kot tudi perkusivno moč inštrumenta. Njegove kitarske kvintete odlikujeta spretno spajanje brenkalskega in godalnega zvoka ter kontrast melodične spevnosti in dramatične virtuoznosti. Kvintet št. 4 v D-duru (1798) se odpre z nežnim pastoralnim dialogom godal in kitare. Živahen drugi stavek zaznamuje solističen part violončela, ki temelji na izmenjavi virtuoznih pasaž z liričnimi odseki. Delo se zaključi z briljantnim fandangom. Hiter trodobni španski ples je bil originalno pet s spremljavo kitare in kastanjet, ki jih v svoji verziji plesa uporabi tudi Boccherini.

Tudi skladateljska dejavnost Marijana Lipovška (1910—1995) je močno prežeta z njegovo poustvarjalno dejavnostjo. Lipovšek je bil odličen pianist, ki se je na koncertnih odrih uveljavil predvsem kot korepetitor. Muzikolog Matjaž Barbo ga označi za celovitega glasbenika, pri katerem se ustvarjalno in poustvarjalno delo dopolnjujeta in prepletata, hkrati pa ju vpenja v “temeljit glasbenoestetski premislek.” Brez dvoma pa bi Lipovšku lahko pripisali tudi naziv najbolj vsestranskega med slovenskimi glasbeniki 20. stoletja — bil je skladatelj, pianist, urednik, predavatelj, pedagog, prevajalec, kritik, publicist in esejist, pa tudi navdušen alpinist in fotograf. Študij kompozicije je zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu Slavka Osterca, dodatno se je izpopolnjeval v Pragi (Alois Hába, Josef Suk) in v Rimu (Alfredo Casella). Kljub progresivnim pogledom svojih profesorjev — Osterc je bil zagovornik intelektualno usmerjenega modernizma in močno vpet v dejavnost Mednarodnega združenja za sodobno glasbo ISCM, Hába je bil eden vodilnih skladateljev mikrotonalne glasbe, Casella pa je bil zaslužen za promocije sodobne glasbe v Italiji — je Marijan Lipovšek ostajal nenavadno odklonilen do sodobnih glasbenih tokov. Razlog za to muzikologinja Vesna Venišnik Peternelj poišče v skladateljevem globokem spoštovanju in poznavanju zahodne (klasično)glasbene tradicije, ki jo je posledično čutil kot del svojega notranjega sveta. Prav ta pa mu je predstavljal temelj, iz katerega je pri komponiranju izhajal. V svoj neoklasiciskični slog je Lipovšek tako rad vpletal modalnost in pentatoniko in se navdihoval pri idiomih ljudske glasbe; kljub občasnemu razgrajevanju tonalnosti in hipnim ekskurzom v atonalnost, pa navezave na tradicijo ni nikoli prelomil. Veliko Lipovškove glasbe je nastalo po naročilu, kar še posebej drži za njegova manjša komorna dela. Kljub temu pa se nikoli ni zatekal v virtuozno razkazovanje izvajalskih spretnosti in je vztrajal pri glasbi, ki naj bo izraz intimnega čustvovanja umetnika. Večina njegovih del je namenjenih vokalu, klavirju in godalom in čeprav ga je zvok kitare spremljal že v zgodnjem otroštvu — njegov oče je bil namreč ljubiteljski kitarist — se ji kot skladatelj ni posvečal. Izjema so Tri male fantazije (1981) za violino in Društvo za komorno glasbo Amadeus www.carpeartem.eu info@carpeartem.eu kitaro, ki so nastale za violinista Tomaža Lorenza in kitarista Jerka Novaka. Venišnik Peternelj kot osnovni značilnosti skladbe izpostavlja njeno tematsko enovitost ter sopostavljanje tonalnosti in atonalnosti; slednjo skladatelj dosega predvsem z dodajanjem sekund v terčna sozvočja ter z njihovimi kromatičnimi spremembami. Drugi stavek prinaša tudi nastavke dvanajsttonske tehnike, ki pa se hitro umakne svobodni atonalnosti violinske melodije in razloženim diatoničnim akordom v kitari.

Če Lipovškova glasba z izmikanjem sodobnim glasbenim tokovom sproža vprašanja o idealu napredka in novosti, kar je ena ključnih tem družbene modernosti, pa glasba njegovega brazilskega sodobnika Gnattalija s prevpraševanjem meja med klasično in popularno glasbo že napovedujejo dobo postmoderne pluralnosti resnic; hkrati pa odpira tudi nekatera bolj univerzalna vprašanja o vlogi umetnosti pri tvorjenju identitete, predvsem nacionalne. Radamés Gnattali (1906—1988) je bil v Braziliji rojen potomec italijanskih emigrantov. Kot vsestranski glasbenik, multiinštrumentalist, dirigent, skladatelj in aranžer je delal za različne radijske postaje in snemalne studie, nazadnje pa se je ustalil pri Radiu Nácional. Trideseta in štirideseta leta 20. stoletja so bila za Brazilce čas prebujanja narodne identitete; številni intelektualci in umetniki so iskali načine, da bi svojo identiteto razločili od Argentinske, Portugalske in Ameriške. Pomembno vlogo pri tem je, predvsem prek predvajanja brazilske popularne glasbe, odigral tudi Radio Nácional. Kot dirigent in aranžer radijskega orkestra ter ustvarjalec glasbe za popularne televizijske serije je Gnattali postal ena najbolj prepoznavnih brazilskih glasbenih osebnosti svojega časa. Zgodovinska vrednost njegovega dela pa korenini v dejstvu, da je uspel popularno glasbo afro-brazilske tradicije povzdigniti iz medija zabave v zvrst z umetniškim potencialom, ki ima lahko nacionalni kulturni pomen. Čeprav ni nikoli pridobil formalne skladateljske izobrazbe, je Gnattali ustvarjal tudi v dela tradiciji zahodne klasične glasbe — sprva v slogu neoklasicizma in neoromantike, v petdesetih in šestdesetih letih pa je vse bolj aktivno iskal možnosti za spoj tradicionalnih vzorcev zahodne klasične glasbe z elementi brazilske ljudske in popularne glasbe. V tem kontekstu poslušamo tudi Sonato (1969) za violončelo in kitaro, ki klasične strukture zahodne glasbe napolnjuje z afro-brazilskimi ritmi in ljudskim melosom. Prevladuje vpliv brazilske virtuozne ulične glasbe choro, katere glavni značilnosti sta sinkopiran ritem in z modulacijami bogata kontrapunktna tekstura.

V 17. stoletju se je kitara iz Španije razširila po celotni Evropi in nekoliko kasneje doživela obdobje slave v pariških salonih kot inštrument, ki je lahko predstavljal “orkester v malem”. A slava je bila kratkotrajna, saj je kitaro hitro izpodrinil precej glasnejši in okretnejši “orkester v malem” — klavir. Tehnika igranja na kitaro in posledično pisanje zanjo sta izrazito specifična in zahtevata odlično poznavanje inštrumenta. V opusih skladateljev tradicionalnega kanona zahodne klasične glasbe tako le izjemoma najdemo dela za kitaro. Na drugi strani so skladatelji, ki so večji del svojega opusa posvetili kitari — eden pomembnejših med njimi je brez dvoma Mario Castelnuovo-Tedesco (1895– 1968). Med študijem v rodni Italiji je Tedesca opazil Alfredo Casella, eminentna osebnost evropskih glasbenih krogov in aktiven promotor mladih italijanskih skladateljev. Po njegovi zaslugi so bila Tedescova dela izvedena na številnih evropskih festivalih sodobne glasbe, med drugim tudi na prvem festivalu ISCM v Salzburgu leta 1922. Prav na tem festivalu je, deset let kasneje v Benetkah, Tedesco spoznal španskega kitarista in skladatelja Andrésa Segovio. Razvila sta dolgoletno prijateljstvo in sodelovanje, po zaslugi katerega je Castelnuovo-Tedesco postal eden najboljših poznavalcev kitare in specialist v pisanju za ta inštrument. Tedescu se je obetala lepa skladateljska kariera, a je bil leta 1939 ob pritiskih italijanskega fašizma prisiljen emigrirati v Združene države Amerike. Tam se je preživljal predvsem s pisanjem filmske glasbe in poučevanjem, nikoli pa ni povsem opustil pisanja klasične glasbe. Poleg zvočnosti in tehničnih zmožnosti kitare so bila njegova velika inspiracija pri ustvarjanju glasbe vélika literarna in filozofska dela zahodne tradicije ter bogata dediščina židovske liturgije. Ekloga (1965) za flavto, angleški rog in kitaro je nastala dve leti pred njegovo smrtjo in velja za Tedescovo zadnje dokončano delo. Naslov si izposoja iz literarne zgodovine, kjer ekloga pomeni idilično pesem o pastirskem življenju, ki je običajno zapisana v obliki dialoga; najbolj znane so Vergilove ekologe. Tedescovo Eklogo sestavljajo štirje kratki, med seboj nepovezani stavki z bežnimi aluzijami na ljudsko glasbo. Liha stavka imata obliko loka, soda pa sta plesna: drugi je saltarello, živahen ples s poskoki, četrti pa girotondo, hiter ples v krogu.  Zaključek nocojšnjega komornega večera pripada Josephu Haydnu, skladatelju, ki bržkone ne potrebuje posebne predstavitve. Haydnov čas (1732-1809) je čas razsvetljenstva, obdobja, v katerem zahodna civilizacija stopi na pot družbene modernosti in v center postavi sodobne ideale, kot so razum, svoboda, človeško dostojanstvo, individualnost in avtonomija. Ti ideali se v glasbi uresničijo z obdobjem dunajske klasike in zlato dobo inštrumentalne glasbe, ki jo danes poimenujemo “absolutna”. Joseph Haydn, očetovska figura dunajske klasike, ni bil zgolj produkt svojega duhovnega okolja, pač pa ga je s svojo ustvarjalnostjo tudi dejavno sooblikoval. Zaslužen je za razvoj in utrditev sonatne oblike; tiste, v kateri se utelesi duh razsvetljenstva in v kateri se uravnovesita vsebina in oblika, občutje in dojemljivost. Kot obdobje, ki mu kraljujeta razum in znanje, je razsvetljenstvo čas velikega tehnološkega napredka, tudi na področju izdelave glasbil. Prav v tem času številni inštrumenti pridobijo svojo sodobno obliko in osnujejo se nekatere zasedbe, ki še danes predstavljajo temelj poustvarjalne prakse. Joseph Haydn se je v zgodovini glasbe uveljavil kot izumitelj oz. “oče godalnega kvarteta”, najbolj značilne klasicistične komorne zasedbe, ki bo še stoletja predstavljala klasično glasbo v svoji najčistejši obliki. Nocoj bomo v priredbi za kitaro, violino, violo in violončelo prisluhnili enemu njegovih zgodnejših godalnih kvartetov, ki so nastali za domačo rabo in so po oblikovni zasnovi še bližji serenadi oz. divertimentu —večstavčni glasbi komornega značaja, katere namen je bil predvsem razvedrilo.

Urška Rihtaršič

 

Glasbeniki

Aljaž Cvirn je slovenski klasični kitarist, ki živi in deluje v Švici. Po končanih študijih na ljubljanski akademiji za glasbo, züriški visoki šoli za umetnost ter bazelski akademiji za glasbo Aljaž poučuje kitaro na züriškem konservatoriju za glasbo in na glasbeni gimnaziji v Ustru. Hkrati je tudi aktiven glasbenik, ki redno nastopa sam in v različnih komornih zasedbah. Nastopal je v Italiji, Švici, Nemčiji, Avstriji, na Hrvaškem in v Sloveniji, kjer je igral na različnih festivalih (Zürich Guitar Days, Lucerne Guitar Festival, Postojnski kitarski festival, Stradivari Stiftung) in v dvoranah, kot sta Slovenska filharmonija in dvorana luzernškega simfoničnega orkestra. Sodeloval je na številnih državnih in mednarodnih kitarskih tekmovanjih ter osvojil več kot 10 prvih, drugih, tretjih in posebnih nagrad. Leta 2014 je prejel Prešernovo nagrado Akademije za glasbo v Ljubljani. Njegov kitarski repertoar je raznolik. Izvaja klasična dela od renesanse, baroka do moderne glasbe 20. stoletja. Velik del njegovega repertoarja sestavlja komorna glasba v različnih zasedbah. Aprila 2017 je skupaj z nemško violončelistko Isabel Gehweiler posnel svojo debitantsko zgoščenko z naslovom “Sonate za violončelo in kitaro”, leta 2020 je sodeloval pri snemanju zgoščenke violinistke Tanje Sonc pod pokroviteljstvom Banke Slovenije, konec tega leta pa bo izšla tudi njegova prva samostojna zgoščenka. V zadnjih letih se je uveljavil kot prepričljiv poustvarjalec in komorni glasbenik, ki ga po mnenju strokovne javnosti odlikujejo izvajalska dovršenost, stilna premišljenost in inovativne interpretacijske zamisli.

Violinistka Oksana Pečeny je prvo glasbeno znanje je pridobila na Specialni šoli za nadarjene otroke v Kijevu, šolanje pa je nadaljevala na Srednji glasbeni šoli v Mariboru v razredu svojega očeta Tarasa Pečenyja. Študij je nato tri semestre nadaljevala v Gradcu (Avstrija) pri prof. Borisu Kušnirju. Leta 2007 je z odliko diplomirala na Akademiji za glasbo v Ljubljani pri prof. Primožu Novšaku in prejela diplomo Summa cum laude za umetniške dosežke v času študija. Je večkratna zmagovalka državnih in mednarodnih tekmovanj (Ljubljana, Italija, Nizozemska). Kot solistka je nastopila z Mariborsko filharmonijo, Simfoničnim orkestrom HRT, Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, Simfoničnim orkestrom Akademije za glasbo v Ljubljani, orkestrom Solisti Piranesi, Libanonskim komornim orkestrom, Romunskim simfoničnim orkestrom ter večkrat s Slovensko filharmonijo. Bila je članica komornega orkestra Solisti Piranesi, godalnega damskega orkestra “Musidora”, Komornega orkestra slovenskih solistov ter kvinteta Astorpia, ki pretežno izvaja glasbo Astorja Piazzolle. Od leta 2003 je bila koncertna mojstrica Komornega in Simfoničnega orkestra Akademije za glasbo v Ljubljani. Leta 2004 je prejela študentsko Prešernovo nagrado. Kot solistka in članica komornih zasedb je nastopala v Italiji, Švici, na Hrvaškem, v Sloveniji in Avstriji. Sodeluje s priznanimi glasbeniki po svetu in je 2. koncertna mojstrica mednarodnega orkestra “No Borders Orchestra”. Od sezone 2013/14 je koncertna mojstrica SNG Maribor.

Maja Peternel je začela igrati violino pri petih letih v rojstnem Mostarju. Šolanje je nadaljevala v Mariboru na Srednji glasbeni in baletni šoli v razredu svojega očeta Franja Peternela. Študij je zaključila na graški akademji pri profesorju Christosu Polyzoidesu in se izobraževala na številnih mojstrskih tečajih. Kot koncertna mojstrica je delovala pri Mladinskem komornem godalnem orkestru Maribor. Sodelovala je na festivalih Glasbeni september, Festival Maribor in Festival Lent. Od leta 2000 je članica Simfoničnega orkestra Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

Violist Petar Njegovan je svoje glasbeno izobraževanje začel v razredu profesorice Sanje Pančevski v OGŠ “Slavko Zlatić” v Poreču, šolanje je nadaljeval v SGŠ “Ivan Matetić Ronjgov” na Reki v razredu prof. Danijela Trinajstića, maturiral pa v razredu prof. Krunoslava Marića. Prvo leto študija na Glasbeni akademiji v Zagrebu je zaključil v razredu profesorice Marije Čepulić. Magistiral je pri profesorju Emilu Cantorju na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Je prejemnik je različnih glasbenih nagrad doma in na tujem. V svojih srednješolskih in študijskih letih je redno nastopal kot solist in sodeloval v različnih komornih zasedbah. Je član godalnega kvarteta 4strings. Kot študent je igral v profesionalnih orkestrih (Simfonični orkester RTV Slovenija, Simfonični orkester Opera in Balet Ljubljana, orkester Slovenske filharmonije). Izpopolnjeval se je pri priznanih pedagogih in violistih (Nobuko Imai, Garth Knox, Atar Arad, Vincent Royer, Martin Wink). Od leta 2022 je violist v Simfoničnem orkestru SNG Maribor.

Ema Krečič je z igranjem violončela začela pri šestih letih na glasbeni šoli Ljubljana Vič-Rudnik pri profesorju Damirju Hamidullinu. Po vzporednem šolanju na Koroškem deželnem konservatoriju v Celovcu v razredu prof. Igorja Mitrovića in škofijski klasični gimnaziji v Ljubljani je nadaljevala študij na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je junija 2021 diplomirala v razredu profesorice Karmen Pečar. Za dosežene študijske uspehe je prejela Prešernovo nagrado Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani. V zimskem semestru 2020/21 je bila na študijski izmenjavi na univerzi Mozarteum v Salzburgu v razredu profesorja Clemensa Hagna. Študij od oktobra 2021 nadaljuje na salzburškem Mozarteumu v razredu profesorja Enrica Bronzija, od 2022 pa v razredu profesorja Clemensa Hagna ter vzporedno na ljubljanski Akademiji za glasbo pri profesorici Karmen Pečar. Januarja 2022 je s simfoničnim orkestrom slovenske Filharmonije izvedla Dvořákov koncert v h-molu, marca 2020 pa s simfoničnim orkestrom RTV Slovenija Rokoko variacije Petra Iljiča Čajkovskega. Redno ima tudi solistične recitale po Sloveniji. Februarja 2019 je za arhiv RTV Slovenija s pianistko Beato Barcza posnela Sonato za violončelo in klavir X v E-duru Giuseppeja Valentinija. Na tekmovanjih je v zadnjih letih trikrat dosegla prvo nagrado – aprila 2022 na mednarodnem tekmovanju Musica Goritiensis, junija 2021 na tekmovanju TEMSIG ter aprila 2019 na mednarodnem tekmovanju Petar Konjović v Beogradu. Junija 2022 je na internem tekmovanju Concorso Mainardi univerze Mozarteum dosegla drugo nagrado. Sodeluje v različnih komornih sestavih ter kot gostja pri projektih s profesionalnimi orkestri. Udeležila se je mnogih mojstrskih seminarjev pri priznanih profesorjih (Jens-Peter Maintz, Julian Steckel, Philippe Muller, Reinhard Latzko, Giovanni Gnocchi, Marco Testori). Poleg študija svoj čas posveča tudi petju. Dve leti je bila članica gimnazijskega Dekliškega komornega zbora sv. Stanislava pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič. Od leta 2012 do leta 2016 je pela v Dekliškem komornem zboru GCEW pod vodstvom Jožeta Fürsta, od leta 2018 do 2020 pa je bila članica Mešanega pevskega zbora sv. Nikolaja Litija pod vodstvom Helene Fojkar Zupančič. Od leta 2016 se uči tudi solopetje, dve leti jo je poučevala prof. Marta Močnik Pirc v Glasbeni šoli v Zavodu sv. Stanislava, od leta 2018 naprej pa se uči na glasbeni šoli Ljubljana Vič-Rudnik pri prof. Barbari Nagode. Uspešna je tudi na pevskih tekmovanjih, na mednarodnem tekmovanju IMMCC Maribor 2020 je prejela tretjo nagrado. Ema Krečič igra na italijanski violončelo, ki je bil nekoč last profesorja Heinricha Schiffa. Izdelal ga je Angelo Radrizzani leta 1932.

Alenka Goršič Ernst je solo flavtistka orkestra mariborske opere. Svojo glasbeno pot je pričela v Celju, šolanje pa nadaljevala v Ljubljani pri profesorju Jožetu Pogačniku, solistu Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Diplomirala je na Akademiji za glasbo v Ljubljani v razredu profesorja Borisa Čampe. Kot študentka je prejela solistično in s komornimi sestavi več prvih nagrad na državnih tekmovanjih in študentsko Prešernovo nagrado. Izpopolnjevala se je pri profesorju Mihaelu Koflerju v Nemčiji in z izvedbo Reineckejevega koncerta za flavto in orkester z orkestrom Slovenske filharmonije končala podiplomski študij pri profesorju Fedji Ruplu. S Salzburškim komornim orkestrom se je udeležila turneje po Japonski, z različnimi komornimi sestavi koncertira doma in v tujini. Deluje kot članica žirij na tekmovanjih in svoje znanje prenaša na učence in dijake glasbene šole v Velenju ter kot predavateljica na različnih seminarjih.

Nina Smrekar je svojo glasbeno pot začela pri desetih letih v glasbeni šoli v Kamniku. Leta 2010 je uspešno opravila sprejemne preizkuse na Konservatoriju za glasbo in balet v Ljubljani, kjer se je nadaljnja štiri leta urila pod mentorstvom profesorja Mateja Šarca. Po opravljeni maturi je pričela s študijem na Univerzi za umetnost v Gradcu pri profesorju Adiju Traaru. V času celotnega študija se je redno udeleževala seminarjev in mojstrskih tečajev pri uglednih oboistih, kot so Lucas Macias Navarro, Emanuel Abbühl, Albrecht Mayer, Heike Steinbrecher, Giorgi Gvantseladze, Guy Porat in drugi.Tekom študija je začenjala poglabljati svojo naklonjenost do orkestrske in komorne glasbe. Postala je članica pihalnega kvinteta Vivus, katerega mentor je bil profesor Markus Schön, kasneje pa tudi profesor Chia Chou in profesor Stefan Schilli. Kvintet vivus se je svojo pot začel s serijo koncertov ter z radijskim snemanjem v Avstriji, slovenski publiki pa se je prvič predstavil leta 2019 v sklopu glasbene mladine ljubljanske, kasneje pa tudi v sklopu samostojnih koncertov v različnih slovenskih mestih. Nina je leta 2017 postala članica Mladinskega dunajskega orkestra (dir. Herbert Böck), leta 2018 članica SEYO (El sistema Europe) orkestra, in leta 2021 članica Styriarte mladinskega orkestra pod vodstvom priznanega dirigenta Andresa Orozca Estrade. Po uspešno opravljeni avdiciji je od maja 2022 članica orkestra SNG Maribor.

Vabimo vas na ogled