Opera Balet

Simfonični orkester SNG Maribor 
Dirigent: Simon Krečič
Solista: Nejc Kamplet, Adam Kamplet, klavirja

Festival Maribor 2023
V koprodukciji z Narodnim domom Maribor

Georges Bizet: Arležanka, druga suita za orkester

I. Pastorale
II. Intermezzo
III. Menuet
IV. Farandole

Francis Poulenc: Koncert za dva klavirja in orkester, FP 61

Allegro ma non troppo
Larghetto
Allegro molto

 ***

Lucijan Marija Škerjanc: Gazele, sedem orkestrskih pesnitev

I. Moderato mosso
II. Andante cantabile
III. Lento e pesante
IV. Leggiero
V. Maestoso
VI. Lento con sentimento
VII. Moderato e maestoso

Čeprav se glasbeno ustvarjalnost Georgesa Bizeta (1838–1875) skoraj sopomensko izenačuje z njegovim opernim opusom, zlasti z njegovo poslednjo in prav gotovo najbolj uspešno opero Carmen, se je suvereno preizkusil tudi v glasbenih zvrsteh, kot so simfonija, samospev, solistična dela za klavir, ter v komorni glasbi za različne zasedbe in v priložnostnih orkestrskih skladbah. Po razočaranju nad praizvedbo scenske glasbe z naslovom Arležanka (L’Arlésienne), ki jo je Bizet izvirno napisal za zbor in orkester v treh dejanjih po predlogi istoimenske drame Alphonsa Daudeta, ga je založnik Antony Choudens brez težav prepričal, da bi delo v krajši obliki gotovo doživelo velik uspeh tudi na koncertnem odru – in tako je iz sedemindvajsetih točk, kot jih je imela izvirna scenska glasba, nastala prva orkestrska suita z le štirimi stavki. Povsem enako število stavkov ima tudi druga suita, ki jo je zaradi velikega uspeha prve suite na Choudensovo pobudo le štiri leta po nepričakovani Bizetevi smrti priredil in orkestriral Ernest Guiraud (1837–1892).

Guiraud, sicer Bizetev prijatelj in tudi sam nadvse profiliran skladatelj, si je skladbo zamislil kot nekakšno kronološko in vsebinsko nadaljevanje prve suite, pri čemer nas že prvi stavek s svojo nežno zibajočo in nostalgično atmosferičnostjo vpelje v dialog ljubimcev, pastirja Balthazarja in Viviettine babice, ki sta se po petdesetih letih ločitve naposled le našla. Drugi stavek v podobi dramatično obarvanega Intermezza je širšemu krogu opernih navdušencev znan tudi kot pevska točka s podstavljenim besedilom Agnus Dei, ki ga je Guiraud v tem primeru le nekoliko razširil v uvodnem deklamatoričnem delu. Tretji stavek, ki nam s prepletom liričnih melodij naslika nežno ljubezensko hrepenenje pastirja Balthazarja in Viviettine babice, kaže tesno sorodstvo z glasbenim gradivom Boemskih prizorov (Scènes bohémiennes), ki jih je Bizet predvidel za svojo opero La jolie fille de Perth, medtem ko zadnji stavek preveva plesno razpoloženje predporočne zabave, ki ga najizraziteje zaznamuje ritem provansalske farandole, bleščeča sonornost stavka pa se napaja v kontrastu dveh melodij z naslovoma Marcho dei Rei (Koračnica kraljev) in Danso dei Chivau-Frus (Ples živahnih konjev), ki ju je Bizet zasledil v zbirki pesnika in tamburinista Françoisa Vidala iz leta 1864.

Francis Poulenc (1899–1963) nedvomno velja za eno najzanimivejših in obenem tudi najbolj razvpitih osebnosti francoske glasbe 20. stoletja. Čeprav ga zgodovina označuje za samouka brez formalne glasbene izobrazbe, je morda tudi zato njegova največja zasluga neslutena glasbena invencija, s katero je močno obogatil krajino moderne francoske glasbe. Poulenc v nasprotju s številnimi skladateljskimi kolegi, ki so na vsak način želeli ohraniti podobo nezmotljivih genijev s tako rekoč neusahljivo inspiracijo, nikakor ni skrival ustvarjalnih vplivov, še manj pa svojih glasbenih idolov, med katerimi se poleg Satieja in Debussyja najdejo tudi imena, kot so Bach, Mozart, Schubert in Chabrier. Toda prav Debussyjeva »celična« melodičnost, zgoščena v eno- ali največ dvotaktno strukturo, ter Satiejeva neortodoksna raba harmonije sta najizraziteje vplivali na Poulencov slog, ki namesto »potrpežljive« motivične obdelave glasbene teme daje prednost frenetični politematskosti oziroma mozaični podobi neprekinjenega glasbenega toka.

Poulenc je začel komponirati Koncert za dva klavirja in orkester v d-molu v svojem zgodnjem obdobju, natančneje v poletnih mesecih leta 1932, ko je ustvaril že nekaj bleščeče-lahkomiselnih del s poudarjeno zabavljaško komponento. Morda je k lahkotnemu značaju koncerta botrovalo tudi dejstvo, da je Ravel le leto pred tem dokončal oba klavirska koncerta, ki sta vsaj deloma dajala vtis glasbenih divertimentov – vsekakor pa se Poulencov koncert po vedrini lahko kosa z obema Ravelovima, saj je bil njegov glavni cilj predvsem zabavati občinstvo, kar mu je nedvomno uspelo že na beneški praizvedbi 5. septembra 1932 v koncertni dvorani Mednarodnega društva za sodobno glasbo. Že na začetku se oglasi udarno tematsko jedro, ki se bo v obeh klavirjih spet pojavilo v nadaljevanju prvega stavka. Prav ta živahen tolkalni moment prve melodične celice naj bi bil posledica Poulencove zvočne izkušnje balijskega gamelana s pariške Kolonialne razstave leta 1931. Drugi stavek začenja prvi klavir z lirično melodijo brez spremljave orkestra, ki ga je Poulenc v poznejšem obdobju opisal takole: »V Larghettu tega koncerta sem si dovolil, da se s prvo temo vrnem k Mozartu, ker resnično cenim melodijo in ker imam Mozarta najrajši od vseh glasbenikov. Če se stavek začne v Mozartovem slogu, pa se z vstopom drugega klavirja hitro nagne k stilu, ki sem ga takrat dojemal kot normativnega. Čeprav se slog kmalu spet spremeni, se še večkrat vrnem k Mozartu, morda tudi z nekaterimi odlomki, ki jih je navdihnil Chopin.« Tudi koncertni finale (Allegro molto) je poln briljance in glasbenih tem, pri čemer v obrisih spominja na rondo, toda s svojimi številnimi prevrati in samovoljnimi intervencijami nam Poulenc razkrije najbolj »profane« plati svoje osebnosti, ki niso nič drugega kot prostaški capin, sofisticirani genij, urbana legenda in podeželski posebnež hkrati, a predvsem duhovit človek, ki nas nikoli ne neha navduševati.

V nasprotju s skladateljskimi kolegi ter vse bolj opaznimi tendencami svojih študentov, ki so se navduševali nad modernizmom, zlasti atonalnostjo, dodekafonijo in serializmom, je Lucijan Marija Škerjanc (1900–1973) raje ostal v zavetju pozne romantike in na estetskem križpotju fin de siècla, zato je precejšnji delež njegovega opusa zaznamovan predvsem s koloritom impresionizma in odbleski postmahlerjanske simfonike, ki jih je povezoval z neoklasicističnim formalizmom. V vojnem času je ustvaril in dodelal vseh pet simfonij, napisal je tudi zajetno število koncertov za različna solistična glasbila, med drugimi priljubljeni Concertino za klavir in godala (1949), pet godalnih kvartetov, Sedem nokturnov za klavir (1935), poleg številnih zborov tudi okrog šestdeset samospevov ter monumentalno kantato Sonetni venec (1949) po istoimenski poeziji Franceta Prešerna. Tesna duhovna bližina s Prešernovo poezijo se zrcali tudi v Škerjančevem povojnem ciklu sedmih orkestrskih pesnitev z naslovom Gazele iz leta 1950, čeprav je semantična vez med pesniško besedo in zvočnimi pejsaži posameznih »stavkov« večkrat močno zabrisana ali pa ostaja ta zgolj na načelni ravni ujemanja. Razpoloženjski kontrast med pesnitvami še najbolje ponazarja glasbeni dinamizem med peto in šesto gazelo, ki se razpira med vrtinci turobnosti, tesnobe in svetoboljem umetnika, razpetim med razočaranostjo nad svetom ter digniteto in idejo lepote, kot se vedno znova lahko utelesi le v umetnosti.

Benjamin Virc